Vse iz srca
Če želimo, da nas Odrešenik dvigne v nebesa, potem naša predanost njemu in njegovemu evangeliju ne more biti priložnostna ali občasna.
Darovanje njemu
Jezus Kristus je le nekaj dni pred tem, ko je za nas dal svoje življenje, v templju v Jeruzalemu opazoval ljudi, ki so darovali v tempeljsko zakladnico. »Mnogo bogatih je vrglo veliko«, potem pa je prišla neka uboga vdova »in je vrgla dva novčiča«. Znesek je bil tako majhen, da je bil komaj omembe vreden.
In vendar je to navidez neznatno darovanje pritegnilo Odrešenikovo pozornost. Dejansko je to nanj napravilo tako močan vtis, da je »poklical k sebi svoje učence in jim rekel: ‘Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico.
Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.’«1
Odrešenik nas je s to preprosto opazko učil, kako se darovanja meri v Božjem kraljestvu – in je precej drugačno od tega, kako to običajno merimo sami. Gospod vrednost darovanja ni meril po učinku, ki ga je imelo na zakladnico, ampak po učinku, ki ga je imelo na darovalčevo srce.
Odrešenik nam je s tem, ko je hvalil to zvesto vdovo, dal merilo za ocenjevanje naše poti učenca v vseh njenih številnih izrazih. Jezus je učil, da je naše darovanje lahko veliko ali majhno, a v obeh primerih mora biti vse iz srca.
To načelo se odraža v prošnji preroka Amalekija v Mormonovi knjigi: »[Pridite] h Kristusu, ki je Izraelov Sveti, in [bodite] deležni njegove odrešitve in moči njegove odkupitve. Da, pridite k njemu in mu darujte vso svojo dušo kot darovanje.«2
A kako je to mogoče? Številnim od nas se takšno merilo vsedušne predanosti zdi nedosegljivo. Saj smo že tako zelo obremenjeni. Kako lahko številne življenjske zahteve uravnovesimo z željo, da vso svojo dušo darujemo Gospodu?
Morda je naš izziv, da mislimo, da ravnovesje pomeni enakomerno porazdelitev našega časa med interesi, ki se potegujejo za našo pozornost. Gledano tako, bi bila naša predanost Jezusu Kristusu ena od številnih stvari, ki jih moramo uvrstiti v svoj natrpan urnik. A na to morda lahko gledamo drugače.
Ravnovesje: Kakor vožnja s kolesom
Z ženo Harriet rada skupaj kolesariva. To je čudovit način, da se malce razgibava, medtem ko preživljava čas skupaj. Ko se voziva, in pri tem ne sopiham in ne sopem pretirano, uživava v lepotah sveta okrog naju in celo prijetno pokramljava. Le redko morava biti zelo pozorna na ohranjanje ravnotežja na kolesu. Voziva se že dovolj dolgo, da o tem niti ne razmišljava – postalo nama je povsem spontano in naravno.
A vsakič, ko opazujem koga, ki se šele uči voziti kolo, se spomnim, da ohranjanje ravnotežja na dveh ozkih kolesih ni enostavno. To zahteva čas. Zahteva veliko vaje. Zahteva potrpežljivost. Morda tudi kakšen padec ali dva.
Večina vseh, ki jim uspe ohraniti ravnotežje na kolesu, se nauči naslednjih pomembnih nasvetov:
Ne glej v noge.
Glej naprej.
Glej na cesto pred sabo. Osredotoči se na cilj. In pritiskaj na pedala. Pri ohranjanju ravnotežja gre za pomikanje naprej.
Podobna načela veljajo, ko govorimo o tem, da kot učenci Jezusa Kristusa najdemo ravnovesje v življenju. Kako razporediti čas in energijo med številne pomembne naloge, se razlikuje od človeka do človeka in od enega življenjskega obdobja do drugega. A naš skupni splošni cilj je, da sledimo poti Gospoda Jezusa Kristusa in se vrnemo v navzočnost našega ljubljenega Očeta v nebesih. Tega cilja se moramo stalno in dosledno držati ne glede na to, kdo smo, in kaj se nam v življenju dogaja.3
Vzgon: Kakor če bi pilotirali letalo
Torej, za strastne kolesarje utegne biti primerjava učenstva z vožnjo s kolesom koristna analogija. Za tiste, ki to niste, ne skrbite. Povedal vam bom še eno analogijo, za katero sem prepričan, da se lahko z njo poistoveti vsak moški, ženska in otrok.
Učenstvo, kakor večino stvari v življenju, lahko primerjamo tudi s pilotiranjem letala.
Ali ste se kdaj ustavili in pomislili, kako neverjetno je, da se ogromno potniško letalo lahko dvigne s tal in leti? Kaj je tisto, zaradi česar ti leteči stroji elegantno jadrajo po nebu in preletijo oceane in celine?
Preprosto povedano, letalo leti le, če se nad njegovimi krili giba zrak. To gibanje ustvarja razlike v zračnem tlaku, ki dajejo letalu vzgon. In kako doseči dovolj gibanja zraka ob krilih, da bi ustvarili vzgon? Odgovor je potisk.
Letalo ne pridobi višine, ko stoji na vzletni stezi. Celo na vetroven dan se letalo ne bo dovolj dvignilo, če se ne bo premaknilo naprej z zadostnim potiskom, ki bi preprečil silam, da bi ga ustavile.
Prav kakor zagonska sila ohranja kolo v ravnovesju in pokonci, pomikanje naprej pripomore, da letalo premaga silo težnosti in zračnega upora.
Kaj to pomeni za nas kot učence Jezusa Kristusa? To pomeni, da naša predanost Odrešeniku in njegovemu evangeliju ne more biti priložnostna ali občasna, če želimo v življenju najti ravnovesje in če želimo, da nas dvigne v smeri nebes. Kakor vdova v Jeruzalemu moramo Gospodu darovati vso svojo dušo. Naše darovanje je nemara neznatno, a priti mora iz srca in duše.
Biti učenec Jezusa Kristusa ni le ena od številnih stvari, ki jih delamo. Odrešenik je motivacijska sila za vse, kar delamo. On ni počivališče na naši poti. Ni slikovita stranska pot, niti ni velika znamenitost. On je »pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po [Jezusu Kristusu].«4 To je pot in naš končni cilj.
Ravnovesje in vzgon dosežemo, ko si prizadevamo »s stanovitnostjo v Kristusu, s popolnoma svetlim upanjem in z ljubeznijo do Boga in do vseh ljudi«.5
Žrtvovanje in posvetitev
Kaj pa številne naloge in odgovornosti, ki nas v življenju tako zaposlujejo? Preživljanje časa z najdražjimi, obiskovanje šole ali priprava na zaposlitev, služenje denarja za preživetje, skrb za družino, služenje skupnosti – kam vse to umestiti? Odrešenik nam zagotavlja:
»Kajti nebeški Oče ve, da vse to potrebujete.
Ampak iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.«6
A to ne pomeni, da je enostavno.7 To zahteva tako žrtvovanje kot posvetitev.
To zahteva, da kakšne stvari opustimo in pustimo drugim stvarem, da se razvijejo.
Žrtvovanje in posvetitev sta dva nebeška zakona, za katera se v svetem templju zavežemo, da jima bomo poslušni. Sta podobna, a ne identična. Žrtvovati se pomeni odreči se nečemu v prid nečemu dragocenejšemu. V davnih časih je Božje ljudstvo v čast Mesijevega prihoda žrtvovalo prvence svojih čred. Zvesti sveti za Odrešenika od nekdaj žrtvujejo osebne želje, udobje in celo svoje življenje.
Vsi imamo kaj velikega ali malega, kar moramo žrtvovati, če želimo celoviteje slediti Jezusu Kristusu.8 S svojim žrtvovanjem pokažemo, kaj zares cenimo. Žrtvovanje je sveto in Gospod ga ceni.9
Posvetitev se razlikuje od žrtvovanja vsaj v enem pomembnem pogledu. Ko posvetimo nekaj, ne pustimo, da bi zgorelo na oltarju. To raje uporabimo za služenje Gospodu. To posvetimo njemu in njegovim svetim namenom.10 Prejmemo talente, ki nam jih daje Gospod, in jih skušamo povečati, pomnožiti, da bomo še bolj pomagali pri gradnji Gospodovega kraljestva.11
Le zelo redke med nami se bo kdaj prosilo, naj žrtvujemo svoje življenje za Odrešenika. Vendar smo vsi poklicani, naj mu posvetimo svoje življenje.
Eno delo, ena radost, en namen
Ko si prizadevamo prečistiti življenje in se v vsaki misli ozirati h Kristusu,12 se vse drugo uredi. Življenje se več ne zdi kakor dolg seznam ločenih prizadevanj, opravljenih v šibkem ravnovesju.
Sčasoma vse postane eno delo.
Ena radost.
En sveti namen.
To je delo ljubezni in služenja Bogu. To je, da imamo Božje otroke radi in jim služimo.13
Ko pogledamo svoje življenje in vidimo sto opravkov, čutimo, da smo preobremenjeni. Ko vidimo eno – da imamo radi Boga in njegove otroke in jim služimo na sto različnih načinov – potem lahko to radostno delamo.
Tako darujemo vso svojo dušo – da žrtvujemo vse, kar nas ovira, in preostalo posvetimo Gospodu in njegovim namenom.
Beseda spodbude in pričevanje
Moji dragi bratje in sestre in moji dragi prijatelji, prišel bo čas, ko si boste želeli, da bi naredili več. Ljubeči Oče v nebesih pozna vaše srce. Ve, da ne zmorete vsega, kar si vaše srce želi. Lahko pa ljubite Boga in mu služite. Najboljše, kar lahko naredite, je, da spolnjujete Božje zapovedi. Lahko imate radi njegove otroke in jim služite. In vaša prizadevanja vam očiščujejo srce in vas pripravljajo na sijajno prihodnost.
Zdi se, da je vdova v tempeljski zakladnici to razumela. Zagotovo je vedela, da njeno darovanje ne bo povečalo Izraelovega premoženja, a jo lahko spremeni in blagoslovi – kajti čeprav malo, je bilo to vse, kar je imela.
Torej, moji dragi prijatelji in ljubi součenci Jezusa Kristusa, ne naveličajmo se »delati, kar je dobro«, kajti polagamo »temelje velikega dela«. In iz majhnega bo nastalo »to, kar je veliko«.14
Pričujem, da je to res, in pričujem tudi, da je Jezus Kristus naš Gospod, naš Odkupitelj in naša edina pot do ljubega Očeta v nebesih. V svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.