Generalna konferenca
Ljubite, oznanjajte, povabite
aprilska generalna konferenca 2022


Ljubite, oznanjajte, povabite

Ko ljubimo, oznanjamo in vabimo, sodelujemo v tem velikem in veličastnem delu, ki zemljo pripravlja na vrnitev njenega Mesija.

Skupaj z mano si za trenutek predstavljajte, da stojite na gori v Galileji in ste priča čudežu in slavi vstalega Odrešenika, ki je prišel k svojim učencem. Kako čudovita je misel, da bi osebno slišali naslednje besede, ki jim jih je povedal, njegovo resno naročilo, ki je: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha.«1 Te besede bi zagotovo okrepile, navdihnile in ganile vsakogar od nas, kakor so njegove apostole. Dejansko so preostanek življenja posvetili zgolj temu delu.

Zanimivo je, da si Jezusovih besed k srcu niso vzeli samo apostoli. Člani prvotne Cerkve, od najnovejšega do najbolj izkušenega, so sodelovali pri Odrešenikovem velikem naročilu in tistim, ki so jih poznali in srečali, oznanjali dobre evangelijske novice. Odločenost, da pričujejo o Jezusu Kristusu, je pripomogla k precejšnji rasti njegove novo ustanovljene Cerkve.2

Kot Kristusove učence se tudi nas prosi, naj upoštevamo njegovo naročilo, kot če bi bili tam na tisti gori v Galileji, ko je to prvič razglasil. To naročilo se je znova začelo leta 1830, ko je Joseph Smith oddelil svojega brata Samuela kot enega prvih misijonarjev Cerkve Jezusa Kristusa.3 Od takrat je več kot milijon in pol misijonarjev potovalo po svetu in učilo vse narode in krstilo tiste, ki so sprejeli vesele novice obnovljenega evangelija.

To je naš nauk. Naša lepa želja.

Od naših majhnih otrok do najstarejšega med nami hrepenimo pa času, ko lahko prisluhnemo Odrešenikovemu klicu in oznanjamo evangelij narodom sveta. Prepričan sem, da ste fantje in dekleta včeraj zaznali podoben spodbuden izziv, ko vas je prerok pozval, da se pripravite na služenje rednega misijona, prav kakor je to Odrešenik naredil svojim apostolom.

Kakor šprinterji v nizkem štartu s pričakovanjem čakamo na uradno povabilo, ki ga je podpisal prerok, kar daje znak za začetek tekme! To je plemenita in navdihnjena želja, vendar razmislimo o naslednjem vprašanju: Zakaj vsi ne začnemo zdaj?

Nemara boste vprašali: »Kako sem lahko misijonar brez priponke z imenom?« Ali pa se tolažimo: »Za to delo so oddeljeni redni misijonarji. Rad bi pomagal, a morda kasneje, ko se bo življenje nekoliko umirilo.«

Bratje in sestre, veliko bolj preprosto je! K sreči Odrešenikovo veliko naročilo lahko izpolnimo s preprostimi, lahko razumljivimi načeli, ki smo se jih že v otroštvu učili vsi: ljubite, oznanjajte in povabite.

Ljubite

Prvo, kar lahko naredimo, je, da ljubimo, kakor je ljubil Kristus.

V srcu nas teži zaradi človeškega trpljenja in napetosti, ki jih v teh nemirnih časih vidimo po svetu. A kljub temu smo lahko navdušeni nad izkazovanjem sočutja in človekoljubnosti, ki so ju ljudje vsepovsod pokazali s svojimi prizadevanji, da bi pomagali odrinjenim – tistim, ki so ostali brez svojih domov, bili ločeni od svojih družin ali doživljajo druge oblike žalosti in obupa.

Nedavno so časniki poročali, kako je skupina mater na Poljskem v skrbi za obupane, bežeče družine na peronu železniške postaje v lepo urejeni vrsti razvrstila popolnoma opremljene otroške vozičke, ki so pripravljeni čakali na begunske matere in otroke, ki bi jih ob izstopu z vlaka potrebovali na tem mejnem prehodu. Nebeški Oče zagotovo pozdravlja dejanja nesebične dobrodelnosti, kot je ta, kajti ko nosimo bremena drug drugega, »izpolnimo Kristusovo postavo«.4

Kadar bližnjemu pokažemo krščansko ljubezen, pridigamo evangelij – četudi ne spregovorimo ene same besede.

Ljubezen do drugih je zgovoren odraz druge velike zapovedi, naj ljubimo bližnjega;5 tako vidimo, da prečiščujoči postopek Svetega Duha deluje v naši duši. Če bomo drugim izkazovali Kristusovo ljubezen, bodo videli naša dobra dela in tudi oni »slavili [našega] Očeta, ki je v nebesih«.6

To delamo, ne da bi kaj pričakovali v zameno.

Seveda upamo, da bodo sprejeli našo ljubezen in naše sporočilo, četudi na to, kako se odzivajo, nimamo vpliva.

Zagotovo pa na to, kaj delamo in kdo smo.

S krščansko ljubeznijo do drugih pridigamo veličastne lastnosti Kristusovega evangelija, ki spreminjajo življenje, in pomembno sodelujemo pri izpolnjevanju njegovega velikega naročila.

Oznanjajte

Drugo, kar lahko storimo, je, da oznanjamo.

Brat Wilson s Tajske je v prvih mesecih pandemije covida-19 začutil navdih, naj na družbenih omrežjih spregovori o svojih občutkih in navdihu o tem, kaj spoznava med preučevanjem Mormonove knjige. V eni od svojih še posebej osebnih objav je povedal zgodbo o Almu in Amuleku, dveh misijonarjih v Mormonovi knjigi.

Njegovega brata Winaija, ki je bil sicer nekoliko zadržan v svojih verskih prepričanjih, je objava ganila in se je nepričakovano odzval z vprašanjem: »Ali to knjigo lahko dobim v tajščini?«

Wisan je modro uredil, da sta mu Mormonovo knjigo dostavili misijonarki, ki sta njegovega brata začeli učiti.

Wisan se je pridružil virtualnim lekcijam, kjer je izrazil svoje občutke o Mormonovi knjigi. Winai se je naučil moliti in preučevati v duhu iskanja resnice, sprejeti resnico in se je oprijeti. V nekaj mesecih se je krstil!

Wisan je kasneje rekel: »Odgovorni smo, da smo orodje v Božjih rokah, in vselej moramo biti pripravljeni, da zanj na njegov način opravimo njegovo delo.« Njun družinski čudež se je zgodil, ker je Wisan preprosto, povsem običajno in spontano oznanjal evangelij.

Vsi si med seboj kaj povemo. To počnemo pogosto. Povemo, kateri filmi in kakšna hrana nam je všeč, smešne stvari, ki jih vidimo, kraje, ki jih obiščemo, umetniška dela, ki jih cenimo, navedke, ki nas navdihujejo.

Kako lahko na seznam tega, o čemer govorimo, preprosto dodamo to, kar nam je všeč pri evangeliju Jezusa Kristusa?

Starešina Dieter F. Uchtdorf je pojasnil: »Če vas nekdo vpraša o koncu tedna, se ne obotavljajte povedati, kako ste se imeli v cerkvi. Povejte, kako so se majhni otroci postavili pred občestvo in navdušeno peli, da poskušajo biti kot Jezus. Govorite o skupini mladih, ki so nekaj časa preživeli v domovih za ostarele, da so starejšim pomagali zbirati osebno zgodovino.«7

Pri oznanjanju ne gre za »prodajanje« evangelija. Ni vam treba napisati govora ali popraviti napačnih dojemanj nekoga.

Kadar gre za misijonarsko delo, Bog ne potrebuje, da bi bili njegov šerif; vendar vas prosi, da postanete njegov sodeležnik.

Ko z drugimi izmenjujemo pozitivne izkušnje v evangeliju, sodelujemo pri izpolnitvi Odrešenikovega velikega naročila.

Povabite

Tretje, kar lahko delate, je, da povabite.

Sestra Mayra je nedavna spreobrnjenka iz Ekvadorja. Njena radost v evangeliju se je razcvetela takoj po krstu, ko je preko družbenih omrežij povabila prijatelje in najdražje. Veliko družinskih članov in prijateljev, ki je videlo njene objave, se je odzvalo z vprašanji. Mayra se je z njimi povezala in jih pogosto povabila k sebi domov, kjer so se skupaj sestali z misijonarji.

Njeni starši, sorojenci, teta, sestrična in bratranec in več njenih prijateljev so se krstili zato, ker jih je pogumno povabila, naj »pridejo pogledat«, »pridejo in služijo« ter »pridejo in pripadajo«. Zaradi njenih običajnih in spontanih povabil je več kot dvajset ljudi sprejelo njeno povabilo, naj se krstijo in postanejo člani Cerkve Jezusa Kristusa. To se je zgodilo zato, ker je sestra Mayra preprosto povabila druge, naj doživijo radost, ki jo je občutila kot članica Cerkve.

Slika
Sestra Mayra in ljudje, ki jih je povabila, naj izkusijo radost evangelija

Obstaja na stotine povabil, ki jih lahko namenimo drugim. Druge lahko povabimo, naj »pridejo pogledat« zakramentno bogoslužje, oddelčno dejavnost, spletni video, ki pojasni evangelij Jezusa Kristusa. Povabilo »pridite pogledat« je lahko namenjeno branju Mormonove knjige ali obisku novega templja med dnevi odprtih vrat pred posvetitvijo. Včasih je povabilo nekaj, kar izrečemo znotraj – povabilo sebi, ki nam daje zavedanje in vizijo priložnosti okrog nas, da se nanje odzovemo.

V naši digitalni dobi člani pogosto objavljajo sporočila na družbenih omrežjih. Obstaja na stotine, če ne na tisoče, navdihujočih stvari, ki so vredne objav. Ta vsebina nudi povabila, naj »pridemo pogledat«, »pridemo in služimo« ter »pridemo in pripadamo«.

Ko vabimo drage, da bi izvedeli več o evangeliju Jezusa Kristusa, sodelujemo pri Odrešenikovem klicu, naj se vključimo v delo njegovega naročila.

Zaključek

Moji ljubi bratje in sestre, danes smo govorili o treh preprostih stvareh – enostavnih stvareh – ki jih lahko dela vsakdo. O tem, kar lahko delate vi! Morda to že delate – ne da bi se sploh v celoti zavedali, da to počnete!

Vabim vas, da razmislite, kako lahko ljubite, oznanjate in vabite. Če boste to delali, boste občutili nekaj radosti, vedoč, da poslušate besede našega ljubega Odrešenika.

To, k čemer vas spodbujam, ni nov program. Za ta načela ste že slišali. To ni »naslednja velika stvar«, za katero vas Cerkev prosi, da jo delate. Te tri stvari so zgolj razširitev tega, kdo že smo kot učenci Jezusa Kristusa.

Za to ni potrebna tablica z imenom ali pismo.

Za to ni potreben uradni poklic.

Ko te tri stvari postanejo naravni del tega, kdo smo in kako živimo, bodo postale samodejen, neprisiljen izraz pristne ljubezni.

Kakor tisti Kristusovi učenci, ki so se pred dva tisoč leti zbrali v Galileji, da bi jih Odrešenik učil, lahko tudi mi sprejmemo njegovo naročilo in gremo v svet pridigat evangelij.

Ko ljubimo, oznanjamo in vabimo, sodelujemo v tem velikem in veličastnem delu, ki zemljo pripravlja na vrnitev njenega Mesija.

Molim, da bomo prisluhnili Odrešenikovemu klicu in si prizadevali sodelovati v njegovem velikem delu, v imenu Jezusa Kristusa, amen.

Opombe

  1. Matej 28:19.

  2. Kaj je povzročilo rast zgodnje Cerkve? Neki zgodovinar je dejal: »Prvo, kar bi izzvalo resno poizvedovanje glede narave vere, je bil osebni stik z drugimi verniki. /…/ Živeti in delati skupaj s tistimi, ki so hodili za Jezusom, biti priča njihovemu vedenju od blizu in poslušati, ko so med svojimi običajnimi vsakdanjimi dejavnostmi govorili o evangeliju, bi pomenilo soočiti se z dokazi spremenjenega življenja. V tem smislu krščanska vera svoje moči pogosto ne more črpati toliko v javnih izjavah njenih najvidnejših predstavnikov kot v tihem pričevanju navadnih Jezusovih častilcev, ki s svojo integriteto, doslednostjo pričajo o verodostojnosti svoje zavezanosti in odprtostjo do drugih.« (Ivor J. Davidson, The Birth of the Church: From Jesus to Constantine, AD. 30–312, [2005], 108–109)

  3. Gl. Lucy Mack Smith, History, 1845, str. 169, josephsmithpapers.org.

  4. Galačanom 6:2.

  5. Gl. Matej 22:39.

  6. Matej 5:16.

  7. Dieter F. Uchtdorf, »Misijonarsko delo: Povejte, kar je v vašem srcu«, generalna konferenca, apr. 2019.