Mar ne bomo nadaljevali s tako veliko stvarjo?
Vselej bi se morali spominjati cene, ki sta jo plačala Joseph in Hyrum Smith skupaj s tako številnimi drugimi zvestimi moškimi, ženskami in otroki, da so ustanovili Cerkev.
Najlepša hvala, predsednik, za tako čudovito otvoritev. Bratje in sestre, pred dvesto petnajstimi leti se je v Vermontu v področju, poznanem kot Nova Anglija, v severovzhodnem delu Združenih držav, Josephu in Lucy Mack Smith rodil deček.
Joseph in Lucy Mack sta verjela v Jezusa Kristusa, preučevala svete spise, iskreno molila in živela po veri v Boga.
Svojega novorojenca sta poimenovala Joseph Smith ml.
Brigham Young je o družini Smith rekel: »Gospodove oči so bile uprte v [Josepha Smitha] in v njegovega očeta in v očetovega očeta in v njihove prednike vse do Abrahama in od Abrahama do potopa, od potopa do Henoha in od Henoha do Adama. Opazoval je to družino in to kri, ko je krožila od svojega izvira do rojstva tega moža. [Joseph Smith] je bil vnaprej določen že v večnosti.«1
Družina je imela rada Josepha, zlasti blizu si je bil s starejšim bratom Hyrumom, ki je bil ob Josephovem rojstvu star skoraj šest let.
Oktobra lani sem sedel poleg ognjišča v hišici Smithovih v Sharonu v Vermontu, kjer se je rodil Joseph. Začutil sem Hyrumovo ljubezen do Josepha in pomislil nanj, kako v rokah drži svojega bratca in ga uči hoditi.
Oče in mati Smith sta doživljala osebne neuspehe, zato so se morali z družino večkrat preseliti, preden so se dokončno odrekli Novi Angliji in sprejeli pogumno odločitev, da se preselijo bolj na zahod v državo New York.
Ker je bila družina složna, so te izzive prestali in se skupaj soočili z zastrašujočo nalogo, da začnejo znova na štirideset hektarjev velikem kosu (0.4 km2) z gozdom poraščenega zemljišča v Manchestru, blizu Palmyre v New Yorku.
Nisem prepričan, ali se mnogi od nas zavedamo, s kakšnimi telesnimi in čustvenimi izzivi se je soočala družina Smith, ker so spet morali začeti znova – krčili so gozd, zasadili sadovnjak in njive, zgradili so majhno leseno kočo in druge kmetijske objekte, iskali priložnostna dela in izdelovali izdelke za prodajo v mestu.
Takrat, ko je družina prispela v zahodni New York, je na področju prekipevalo od verske gorečnosti – znane kot drugo veliko prebujenje.
Joseph je v tem času razprav in sporov med verskimi skupinami doživel čudovito videnje, ki ga danes poznamo kot prvo videnje. Blagoslovljeni smo, da imamo štiri poročila iz prve roke, iz katerih bom črpal.2
Joseph je zapisal: »V tem času velikega vznemirjenja je bil moj razum poklican pred resno presojo in veliko neugodje; a čeprav so bili moji občutki globoki in pogosto zelo močni, sem se vseeno držal stran od vseh teh skupin, čeprav sem se udeležil raznih njihovih srečanj, kolikor krat sem imel priložnost. /…/ Toda zmeda in prepiri med različnimi veroizpovedmi so bili tako veliki, da je bilo za mladega človeka, kakor sem bil sam in ki je tako malo poznal ljudi in stvari, nemogoče, da bi prišel do kakšnega gotovega sklepa, kdo ima prav in kdo se moti.«3
Joseph se je obrnil na Sveto pismo, da bi našel odgovore na svoja vprašanja, in prebral Jakoba 1:5: »Če pa komu od vas manjka modrosti, naj jo prosi od Boga, ki jo vsem rad daje in ne sramoti – in dana mu bo.«4
Rekel je: »Noben odlomek iz svetih spisov se nikoli ni tako močno dotaknil človeškega srca, kot se je ta takrat mojega. Zdelo se je, da je z veliko močjo prežel vse moje srce. Vedno znova sem premišljeval o njem.«5
Joseph je spoznal, da Sveto pismo ne vsebuje vseh odgovorov na življenjska vprašanja; temveč moške in ženske uči, naj odgovore na svoja vprašanja prejmejo tako, da se v molitvi neposredno sporazumevajo z Bogom.
Dodal je: »Tako sem v skladu s to svojo odločitvijo, da bom vprašal Boga, odšel v gozd, da bi poskusil. Bilo je zjutraj lepega in jasnega dne zgodaj spomladi leta osemnajsto in dvajset.«6
Kmalu zatem je po Josephovih besedah »svetloba legla name [in] zagledal [sem] dve bitji, katerih sijaja in slave ni moč opisati, ki sta stali nad menoj v zraku. Eden od njiju mi je spregovoril, me poklical po imenu in rekel, pokazujoč na drugega – [Joseph,] To je moj ljubljeni Sin. Poslušaj ga!7
Potem je spregovoril Odrešenik: »Joseph, moj sin, grehi so ti odpuščeni. Pojdi svojo pot, ravnaj se po mojih zakonih in spolnjuj moje zapovedi. Glej, jaz sem Gospod slave. Križan sem bil za svet, da bi vsi tisti, ki verjamejo v moje ime, imeli večno življenje.«8
Joseph je dodal: »Brž ko sem torej prišel k sebi, tako da sem lahko govoril, sem bitji, ki sta stali nad menoj v svetlobi, vprašal, katera od vseh ločin je prava.«9
Rekel je: »Povedala sta mi, da vse veroizpovedi verujejo v nepravilne nauke in da Bog nobene od njih ne priznava za svojo cerkev in kraljestvo. In /…/ hkrati sem prejel obljubo, da mi bo ob nekem prihodnjem trenutku razodet ves evangelij.«10
Joseph je tudi rekel: »V tem videnju sem videl veliko angelov.«11
Po tem veličastnem videnju je Joseph zapisal: »Dušo mi je prežela ljubezen in veliko dni sem se lahko radostil s silno radostjo. /…/ Gospod je bil z mano.«12
Prišel je iz svetega gaja in se začel pripravljati, da bo postal Božji prerok.
Joseph je začel tudi spoznavati, kaj so doživljali starodavni preroki – zavrnitev, nasprotovanje in preganjanje. Joseph se je spominjal, da je o tem, kar je videl in slišal, spregovoril z enim od duhovnikov, ki je bil dejaven v verskem preporodu.
»Njegovo vedénje me je močno presenetilo; ne le, da je moje sporočilo vzel na lahko, temveč z velikim prezirom, rekoč, da je bilo vse od hudiča, da v teh dneh ni takšnih stvari, kot so videnja oziroma razodetja; da so vse takšne stvari prenehale z apostoli in da jih nikdar ne bo nič več.
Kmalu pa sem spoznal, da je moja zgodba med izpovedovalci vere povzročila velike predsodke in veliko preganjanje, ki se je vztrajno stopnjevalo; /…/ in to je bilo skupno vsem verskim ločinam – vse so se združile, da bi me preganjale.«13
Tri leta kasneje, leta 1823, so se nebesa spet odprla kot del neprekinjene obnove evangelija Jezusa Kristusa v teh poslednjih dneh. Joseph je zapisal, da se mu je prikazal angel po imenu Moroni in rekel, »da ima Bog zame delo, ki ga moram opraviti /…/ [in da] je nekje shranjena knjiga, napisana na zlate plošče«, da vsebuje »polnost večnega evangelija, kakor ga je starodavnim prebivalcem [Amerike] predal Odrešenik«14.
Sčasoma je Joseph prejel, prevedel in objavil starodavni zapis, ki ga danes poznamo kot Mormonovo knjigo.
Brat Hyrum, ki ga je nenehno podpiral, zlasti po boleči, življenjsko nevarni operaciji noge leta 1813, je bil eden od prič zlatih plošč. Bil je tudi eden od šestih članov Cerkve Jezusa Kristusa, ko je bila ta leta 1830 ustanovljena.
Joseph in Hyrum sta se v življenju skupaj soočala z drhaljo in preganjanjem. Na primer, med hladno zimo leta 1838/1839 sta pet mesecev hirala v nadvse klavrnih pogojih v ječi Liberty v Misuriju.
Aprila 1839 je Joseph pisal svoji ženi Emmi in ji opisal svoj položaj v ječi Liberty: »Mislim, da je zdaj približno pet mesecev in šest dni, odkar sem noč in dan pod nadzorom ječarjev in znotraj sten, rešet in škripajočih železnih vrat osamljene, temne, umazane ječe. /…/ Vsekakor nas bodo preselili od tu in tega smo veseli. Kar nas bo doletelo, ne moremo pristati v slabši luknji, kot je ta. /…/ Nikoli se ne bomo želeli vrniti v Liberty v okraj Clay v Misuriju. Tega imamo dovolj za vselej.«15
Hyrum je navzlic preganjanju udejanjil vero v Gospodovo obljubo, celo jamstvo, da bo ubežal svojim sovražnikom, če se tako odloči. V blagoslovu, ki mu ga je leta 1835 dal Joseph Smith, mu je Gospod obljubil: »Imel boš moč, da ubežiš roki svojih sovražnikov. Z neomajno gorečnostjo si bodo prizadevali za tvoje življenje, a pobegnil boš. Če hočeš in želiš, boš imel moč, da prostovoljno daš svoje življenje za Božjo slavo.«16
Junija 1844 je imel Hyrum možnost, da živi ali da da svoje življenje za slavo Boga in da »svoje pričevanje zapečati s krvjo« – ob boku svojemu ljubljenemu bratu Josephu.17
Teden dni pred usodnim potovanjem v Carthage, kjer ju je hladnokrvno umorila oborožena drhal zamaskiranih strahopetnežev, ki so si prebarvali obraze, da jih ne bi razkrili, je Joseph zapisal: »Svojemu bratu Hyrumu sem svetoval, naj gre z družino na naslednji parnik v Cincinnati.«
Še vedno sem močno ganjen, ko se spomnim Hyrumovega odgovora: »Joseph, ne morem te zapustiti.«18
Tako sta Joseph in Hyrum šla v Carthage, kjer sta postala mučenika za Kristusovo stvar in ime.
Uradna objava mučeniške smrti je izjavljala naslednje: »Joseph Smith, Gospodov prerok in videc, /…/ je obelodanil Mormonovo knjigo, ki jo je prevedel z Božjim darom in močjo, in je bila z njegovo pomočjo objavljena na dveh celinah; polnost večnega evangelija, ki ga vsebuje, je poslal na štiri strani zemlje; obelodanil je razodetja in zapovedi, ki sestavljajo to knjigo Nauk in zaveze, in številne druge modre dokumente ter navodila v korist človeških otrok; zbral je veliko tisoč svetih iz poslednjih dni, ustanovil veliko mesto in zapustil slavo ter ime, ki ju ni moč uničiti. /…/ In kot večina Gospodovih maziljencev v starodavnih časih je [Joseph] svoje poslanstvo in svoja dela zapečatil s svojo lastno krvjo; in prav tako njegov brat Hyrum. V življenju se nista ločila in v smrti nista bila ločena!«19
Po mučeniški smrti so Josephovo in Hryumovo telo prepeljali v Nauvoo, umili in oblekli, da bi Smithovi lahko videli svoja ljubljena. Njuna dragocena mati se je spominjala: »Dolgo časa sem zbirala pogum, črpala sleherni kanček energije v svoj duši in klicala Boga, naj me okrepi; ko pa sem stopila v sobo in zagledala svoja umorjena sinova, ki sta oba hkrati ležala pred menoj, in zaslišala ihtenje in ječanje svoje družine in klice iz ust njunih žena, otrok, bratov in sester, je bilo preveč. Pogreznila sem se vase in v agoniji svoje duše vzkliknila Gospodu: ‘Moj Bog! Moj Bog! Zakaj si zapustil to družino!’«20
V tistem trenutku žalosti in stiske ju je slišala reči: »Mati, ne jokaj zavoljo naju, svet sva premagala z ljubeznijo.«21
Zares sta premagala svet. Joseph in Hyrum Smith sta kakor zvesti sveti, opisani v knjigi Razodetja, prišla iz velike stiske in si oprala oblačila ter jih pobelila z Jagnjetovo krvjo in sta pred Božjim prestolom in noč in dan služita Bogu v njegovem svetišču; in on, ki sedi na prestolu, bo razpel svoj šotor nad njima.
Ne [bosta] več [lačna] in ne [bosta] več [žejna] in nič več [ju] ne bo žgalo sonce ne kakršna koli pripeka.
Kajti Jagnje, ki sedi na sredi prestola, [ju] bo paslo in [ju] vodilo k izvirkom živih vodá; in Bog bo obrisal vse solze z [njunih] oči.«22
Ko ob tej veseli priložnosti praznujemo dvestoto obletnico prvega videnja, bi se morali vselej spominjati cene, ki sta jo plačala Joseph in Hyrum Smith skupaj s tako številnimi drugimi zvestimi moškimi, ženskami in otroki, da so ustanovili Cerkev, da tako vi kot jaz uživamo mnoge blagoslove in vse te razodete resnice, ki jih imamo danes. Njihove zvestobe ne bi smeli nikdar pozabiti!
Pogosto sem se spraševal, zakaj so Joseph, Hyrum in njuni družini morali toliko pretrpeti. Morda zato, da so Boga spoznali skozi svoje trpljenje tako, kot bi brez tega ne zmogli. Zaradi tega so razmišljali o Getsemaniju in Odrešenikovem križu. Pavel je rekel: »Vam je bilo namreč milostno dano, ne samo da v Kristusa verujete, ampak da zanj tudi trpite.«23
Joseph je pred svojo smrtjo leta 1844 svetim napisal navdihnjeno pismo. To je bil poziv k aktivnemu delu, ki se nadaljuje v Cerkvi še danes.
»Bratje [in sestre], mar ne bomo nadaljevali s tako veliko stvarjo? Pojdite naprej in ne nazaj. Pogum, bratje [in sestre]; in naprej, naprej k zmagi! /…/
»Zato kot cerkev in kot ljudstvo in kot sveti iz poslednjih dni Gospodu darujmo daritev v pravičnosti.«24
Ko bomo ta konec tedna ob praznovanju dvestote obletnice prisluhnili Duhu, pomislite, katere darove boste s pravičnostjo darovali Gospodu v prihodnjih dneh. Bodite pogumni – to povejte nekomu, ki mu zaupate, in najpomembneje, prosim, vzemite si čas, da to storite!
Vem, da je Odrešenik zadovoljen, ko mu v pravičnosti darujemo daritev, ki izvira iz srca, prav kakor je bil zadovoljen z zvestim darovanjem teh izrednih bratov, Josepha in Hyruma Smitha, in vseh drugih zvestih svetih. O tem pričujem v svetem in posvečenem imenu Gospoda Jezusa Kristusa, amen.