Obrnite se h Gospodu
Ne moremo nadzorovati vsega, kar se nam zgodi, imamo pa popoln nadzor nad tem, kako se odzivamo na spremembe v svojem življenju.
Spomladi leta 1998 sva s Carol poslovno potovanje lahko združila z družinskimi počitnicami in najine štiri otroke skupaj z mojo nedavno ovdovelo taščo za štiri dni odpeljala na Havaje.
Večer pred našim poletom na Havaje so pri najinem štirimesečnem sinu Jonathonu odkrili vnetje obeh ušes in rečeno nama je bilo, da vsaj tri do štiri dni ne bo mogel potovati. Odločila sva se, da bo Carol z Jonathonom ostala doma, medtem ko bom jaz odpotoval z ostalimi v družini.
Prvi namig, da to ni potovanje, kot sem si ga predstavljal, se je pojavil kmalu po našem prihodu. Ko sem hodil po z mesečino obsijani poti, obdani s palmami, s pogledom na ocean pred nami, sem se obrnil, da bi nekaj pripomnil o lepoti otoka, in v tistem romantičnem trenutku, sem se, namesto da bi videl Carol, zazrl tašči v oči – ki jo imam, naj dodam, srčno rad. To ni bilo ravno tisto, kar sem pričakoval. Niti ni Carol pričakovala, da bo počitnice preživela doma sama z najinim bolnim dojenčkom.
V življenju bodo trenutki, ko se bomo znašli na nepričakovani poti in se soočali z okoliščinami, precej hujšimi od uničenih počitnic. Kako se odzovemo, ko nam dogodki, nad katerimi pogosto nimamo nadzora, spremenijo življenje, ki smo ga načrtovali ali nanj upali?
6. junija 1944 se je Hyrum Shumway, mladi drugi poročnik v vojski Združenih držav, izkrcal na obalo Omaha Beach kot del invazije Dan D. Varno je pristal, toda 27. julija je bil med zavezniškim osvajanjem v eksploziji protitankovske mine resno poškodovan. V trenutku je to zelo vplivalo na njegovo življenje in bodočo zdravniško kariero. Bratu Shumwayju se po številnih operativnih posegih, ki so mu pomagali, da je zaradi večine resnih poškodbah okreval, vid ni nikoli povrnil. Kako se je odzval?
Po treh letih bolnišnične rehabilitacije se je vrnil domov v Lovell v Wyomingu. Vedel je, da sanje o tem, da bi postal zdravnik, niso več mogoče, vendar je bil odločen, da gre naprej, se poroči in preživlja družino.
Sčasoma je v Baltimoru v Marylandu dobil zaposlitev kot rehabilitacijski svetovalec in zaposlitveni strokovnjak za slepe. Med svojo rehabilitacijo je spoznal, da so slepi sposobni veliko več, kot se je tega zavedal, in v osmih letih, ko je bil na tem položaju, je do zaposlitve pomagal več slepim ljudem kot kateri koli drugi svetovalec v državi.
Hyrum je torej, prepričan, da bo sposoben poskrbeti za družino, svojo drago zasnubil tako, da ji je rekel: »Če boš prebirala pošto, zlagala nogavice in vozila avto, bom ostalo lahko postoril sam.« Kmalu sta se pečatila v templju Salt Lake in bila nazadnje blagoslovljena z osmimi otroki.
Leta 1954 so se Shumwayovi vrnili v Wyoming, kjer je brat Shumway dvaintrideset let delal kot državni direktor za izobraževanje gluhih in slepih. V tistem času je sedem let služil kot škof prvega oddelka Cheyenne, kasneje pa sedemnajst let kot kolski patriarh. Po njegovi upokojitvi sta brat in sestra Shumway služila tudi kot starejši misijonarski par v misijonu Južni London.
Hyrum Shumway je umrl marca 2011 in za seboj, velikemu potomstvu otrok, vnukov in pravnukov, pustil dediščino vere in zaupanja v Gospoda, celo v težavnih razmerah.1
Vojna mu je nemara spremenila življenje, vendar ni nikoli podvomil v svojo božansko naravo in večni potencial. Tako kot on smo tudi mi Božji duhovni sinovi in hčere in sprejeli smo njegov načrt, po katerem lahko dobimo snovno telo in imamo zemeljske izkušnje, da napredujemo k popolnosti in naposled uresničimo svojo božansko usodo dediča večnega življenja.2 Nobena sprememba, preizkušnja ali nasprotovanje ne more spremeniti večne smeri – le naše odločitve, ko udejanjamo svobodno voljo.
Spremembe in izzivi, ki iz tega sledijo, s katerimi se v tem življenju soočamo, na vsakogar od nas vplivajo edinstveno. Tako kot vi sem bil tudi jaz priča, ko so se prijatelji in družina soočali z izzivi, ki so jih povzročili:
-
smrt ljubljene osebe;
-
težka ločitev;
-
to, da nikoli nismo imeli priložnosti, da bi se poročili;
-
resna bolezen ali poškodba;
-
celo naravne nesreče, kot smo jim nedavno bili priča po svetu.
In seznam se nadaljuje. Čeprav je vsaka »sprememba« nemara edinstvena za naše posamične okoliščine, pa obstaja skupni dejavnik v končni preizkušnji oziroma izzivu – upanje in mir sta vselej na voljo preko odkupne žrtve Jezusa Kristusa. Odkupna daritev Jezusa Kristusa nudi končne popravljalne in zdravilne ukrepe za vsako ranjeno telo, poškodovanega duha in strto srce.
On ve, tako kot nihče drug ne more razumeti, kaj je tisto, kar kot posamezniki potrebujemo, če se želimo sredi spremembe pomakniti naprej. Odrešenik za razliko od naših prijateljev in ljubljenih ne le, da z nami sočustvuje, ampak je zmožen popolne empatije, ker je bil tam, kjer smo mi. Jezus Kristus je poleg tega, da je plačal ceno in trpel za naše grehe, prehodil tudi vsako pot, premagal vsak izziv, se soočil z vsako bolečino – telesno, čustveno ali duhovno – s katero se bomo v tem življenju spopadli.
Predsednik Boyd K. Packer je učil: »Milost in milina Jezusa Kristusa se ne omejujeta na tiste, ki grešijo /.../ , vendar zajemata obljubo večnega miru za vse, ki ga bodo sprejeli in mu sledili. /.../ Njegova milost je mogočni zdravitelj, celo za nedolžnega ranjenca.«3
V tej zemeljski izkušnji ne moremo nadzorovati vsega, kar se nam zgodi, imamo pa popoln nadzor nad tem, kako se odzovemo na spremembe v svojem življenju. To ne pomeni, da izzivi in preizkušnje, s katerimi se soočamo, nimajo posledic in so lahko obvladljivi in rešljivi. To ne pomeni, da bomo brez bolečin ali srčnih težav. To pomeni, da obstaja razlog za upanje in da zaradi odkupne daritve Jezusa Kristusa lahko vztrajamo in najdemo boljše dneve - in sicer dneve polne radosti, luči in sreče.
V Mozijevi knjigi beremo poročilo o Almu, bivšem duhovniku kralja Noeta, in njegovem ljudstvu, ki so, potem ko jih je Gospod »posvaril /.../ pred vojsko kralja Noeta, odšli v divjino«. Po osmih dneh so prišli v »zelo lepo in prijetno deželo«, kjer so »postavili šotore in začeli obdelovati zemljo in začeli graditi zgradbe«4.
Njihov položaj je bil videti obetajoč. Sprejeli so evangelij Jezusa Kristusa. Krstili so se z zavezo, da bodo služili Gospodu in spolnjevali njegove zapovedi. In v deželi so se silno namnožili in uspevali.5
Vendar pa so se njihove okoliščine kmalu spremenile. »Lamanska vojska [je bila] znotraj meja dežele«6. Alma in njegovo ljudstvo so se kmalu znašli v suženjstvu in »njihove stiske [so bile] tako velike, da so začeli glasno klicati k Bogu«. Poleg tega so jim ti, ki so jih zajeli, zapovedali, naj prenehajo moliti, drugače bo, »kogar bi dobili klicati k Bogu, usmrčen«7. Alma in njegovo ljudstvo niso storili ničesar, s čimer bi si to svoje novo stanje zaslužili. Kako so se odzvali?
Namesto, da bi krivili Boga, so se nanj obrnili in »mu izlili srce«. Gospod je v odgovor na njihovo vero in tihe molitve odgovoril: »Bodi vam v veliko uteho. /.../ Olajšal bom /.../ bremena, ki so vam naložena na ramena, da jih celo vi ne boste čutili na svojem hrbtu.« Kmalu zatem jim je »Gospod /.../ dal moč, da so bremena prenašali z lahkoto in vsej Gospodovi volji so se podvrgli veselo in s potrpežljivostjo«.8 Čeprav še niso bili izpeljani iz suženjstva, so bili, ker so se obrnili h Gospodu in ne od Gospoda, blagoslovljeni glede na svoje potrebe in glede na Gospodovo modrost.
Starešina Dallin H. Oaks je učil: »Ozdravljajoči blagoslovi pridejo na različne načine, vsak pa ustreza našim osebnim potrebam, kar ta, ki nas najbolje pozna, ve. Včasih ʻozdravitevʼ odpravi bolezen ali nam lajša breme. Včasih pa smo ʻozdravljeniʼ tako, da prejmemo moč ali razumevanje ali potrpežljivost, da prenašamo bremena, ki so nam naložena.«9
Nazadnje »je bila njihova vera in njihova potrpežljivost tako velika«, da je Gospod rešil Alma in njegovo ljudstvo »in zahvalili so se«, kajti bili so v ujetništvu in nihče jih ni mogel rešiti«, razen Gospod, njihov Bog.10
Žalostno ironično je, da se tisti, ki so v stiski, vse prepogosto odvračajo od svojega edinega popolnega vira pomoči – našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Znano poročilo v svetih spisih o »bronasti kači«, nas uči, da imamo izbiro, ko se soočimo z izzivi. Potem ko so »ognjene leteče kače«11 pičile veliko Izraelovih otrok, je bilo povzdignjeno »znamenje« /.../ da bo, kdor bo pogledal, /.../ živel. [Lahko so se odločili.] In veliko jih je pogledalo in so živeli.
Bilo pa jih je veliko, ki so bili tako otopeli, da niso hoteli pogledati, zato so umrli.«12
Tako kot starodavne Izraelce se tudi nas vabi in spodbuja, naj se oziramo k Odrešeniku in živimo – kajti njegov jarem je prijeten in njegovo breme je lahko, celo ko je naše težko.
Alma mlajši je to sveto resnico učil, ko je rekel: »Vem, da bo vsak, kdor bo zaupal v [Boga], v preizkušnjah in stiskah in težavah, prejel podporo in bo poslednji dan povzdignjen.«13
Gospod nam je v teh poslednjih dneh priskrbel nešteto virov, naše »bronaste kače«, ki so vse zasnovane, da nam pomagajo, da se oziramo h Kristusu in vanj zaupamo. To, da se spopadamo z življenjskimi izzivi, ne pomeni, da prezremo realnost, ampak da se odločimo, da se bomo osredotočili in izbrali temelj, na katerem bomo gradili.
Ti viri vključujejo, vendar se ne omejujejo na:
-
redno preučevanje svetih spisov in naukov živih prerokov;
-
pogosto iskreno molitev in post;
-
to, da zakrament vzamemo vredni;
-
redne odhode v tempelj;
-
duhovniške blagoslove;
-
modro svetovanje usposobljenih izvedencev in celo;
-
zdravila, ko so ustrezno predpisana in pravilno uporabljena.
Kakršnikoli izzivi nam pridejo na pot in kakršnokoli nepričakovano pot moramo ubrati, je to, kako se odzovemo, odločitev. To, da se obrnemo k Odrešeniku in ga primemo za iztegnjeno roko, je vedno naša najboljša možnost.
Starešina Richard G. Scott je učil naslednjo večno resnico: »Prava trajna sreča, ki jo spremljajo moč, pogum in zmožnost za premagovanje najtežjih izzivov, pride, če se v življenju osredotočimo na Jezusa Kristusa. /.../ Ni jamstva za hitre rezultate, obstaja pa popolno zagotovilo, da bodo rešitve prišle, mir bo zmagal in praznina bo zapolnjena v Gospodovem času.14
O teh resnicah pričujem. V imenu Jezusa Kristusa, amen.