Radost življenja, v središču katerega je Kristus
starešina Richard J. Maynes
iz predsedstva sedemdeseterih
Če želimo v tem življenju najti pravo radost in mir, se moramo v življenju do potankosti osredotočiti na Kristusa.
Svet, v katerem živimo, vsepovsod zelo pritiska na dobre ljudi, da bi znižali ali celo opustili merila pravičnega življenja. Vendar navzlic zlu in skušnjavam, ki nas vsak dan obdajajo, danes lahko najdemo pravo radost in jo bomo našli, če bomo živeli življenje, v središču katerega je Kristus.
To, da se v življenju osredotočimo na Jezusa Kristusa in njegov evangelij, nam bo prineslo neomajnost in srečo, kot ponazarjajo naslednji primeri.
Starešino Taiichija Aobo od sedemdeseterih, ki živi v neki gorski vasici v Shikoku na Japonskem, so prosili, naj uči na mladinski konferenci. Izbrana téma konference je bila »Stojte na svetih krajih!«. Starešina Aoba se je, potem ko je razmišljal o témi in o tem, kaj naj uči, odločil, da bo kot učni pripomoček uporabil svoj poklic. Poklicno se ukvarja z lončarstvom.
Starešina Aoba pravi, da so se mladi v njegovem razredu zares razživeli, ko so videli, kako je glino v svojih rokah skorajda čudežno oblikoval v krožnike, sklede in skodelice. Po prikazu jih je vprašal, ali bi se v tem želel preizkusiti kdo od njih. Vsi so dvignili roke.
K starešini Aobi je pristopilo več mladih, da bi se preizkusili v novem konjičku. Po opazovanju so predvidevali, da bo dokaj preprosto. Vendar kljub prizadevanju nikomur od njih ni uspelo narediti niti preproste skledice. Govorili so: »Ne zmorem!« »Zakaj je tako težko?« »Tako zapleteno je.« Te pripombe je bilo slišati, ko je glina letela po vsem prostoru.
Mlade je vprašal, zakaj jim lončarjenje povzroča tolikšne težave. Odgovorili so različno: »Nimam nobenih izkušenj«, »Tega me niso nikoli učili« ali »Nimam talenta«. Glede na rezultate je bilo vse, kar so rekli, res; vendar je bil najpomembnejši razlog za njihov neuspeh ta, da gline niso namestili na sredino vretena. Mladi so mislili, da so glino položili na sredino, toda s strokovnega vidika ni bila točno na sredini. Potem jim je rekel: »Poskusimo še enkrat.«
Starešina Aoba je glino tokrat položil točno na sredino vretena in vreteno nato začel obračati in na sredini gline naredil luknjo. Več mladih je poskusilo znova. Tokrat so vsi pričeli ploskati, ko so rekli: »O, ne trese se«, »Zmorem« ali »Uspelo mi je!«. Seveda oblike niso bile popolne, toda izid je bil povsem drugačen kot pri prvem poskusu. Razlog za njihov uspeh je bil v tem, da je bila glina točno na sredini vretena.
Svet, v katerem živimo, je podoben lončarjevemu vretenu, hitrost tega vretena pa se povečuje. Prav kakor glina na lončarjevem vretenu moramo biti tudi mi osredotočeni. Naša srž, središče našega življenja, morata biti Jezus Kristus in njegov evangelij. To, da se v življenju osredotočamo na Kristusa, pomeni, da Jezusa Kristusa in njegov evangelij spoznavamo in potem njegovemu zgledu sledimo in natančno spolnjujemo njegove zapovedi.
Starodavni prerok Izaija je rekel: »In zdaj, Gospod, si ti naš oče! Mi smo glina, ti si naš upodabljavec, vsi smo delo tvojih rok.«1
Če se v življenju osredotočamo na Jezusa Kristusa, nas lahko uspešno oblikuje v to, kar moramo biti, da se bomo lahko vrnili v njegovo navzočnost in navzočnost nebeškega Očeta v celestialnem kraljestvu. Radost, ki jo bomo izkusili v tem življenju, bo v neposrednem sorazmerju s tem, kako močno se v življenju osredotočamo na nauke, zgled in odkupno daritev Jezusa Kristusa.
Bratje in sestre, rodil sem se v družini, kjer smo sveti iz poslednjih dni že več rodov. Ker je evangelij Jezusa Kristusa osnova naše družinske kulture, so bili tako blagoslovi in radost vtkani v naše vsakdanje življenje. Šele ko sem kot mladenič služil redni misijon, sem spoznal, kako polnost evangelija Jezusa Kristusa neverjetno pozitivno vpliva na tiste, ki teh blagoslovov v življenju še niso izkusili. Ta verz v Evangeliju po Mateju odraža postopek, ki ga doživljajo ljudje, ki se spreobrnejo v evangelij Jezusa Kristusa: »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo.«2
Naj vam spregovorim o zgledu iz Mormonove knjige, ki ponazarja, kaj je bil neki spreobrnjenec pripravljen plačati, da bi prejel radost, povezano z iskanjem zaklada, o katerem je govoril Jezus v priliki o zakladu, skritem na polju.
Spomnite se 20. poglavja v Almovi knjigi, ko sta Amon in Lamoni odpotovala v mesto Midoni, da bi našla Amonovega brata Arona in ga rešila iz ječe. Na poti sta srečala Lamonijevega očeta, ki je bil lamanski kralj vse dežele.
Kralj je bil zelo vznemirjen, ker je njegov sin Lamoni potoval z Amonom, nefijskim misijonarjem, ki ga je imel za sovražnika. Menil je, da bi se moral sin udeležiti velike gostije, ki jo je pripravil za svoje sinove in svoje ljudstvo. Lamanski kralj je bil tako vznemirjen, da je sinu Lamoniju zapovedal, naj Amona z mečem ubije. Ko Lamoni tega ni hotel, je kralj izvlekel meč, da bi sina zaradi neposlušnosti ubil, vendar je Amon posredoval, da bi Lamoniju rešil življenje. Naposled je kralja premagal in bi ga lahko ubil.
Ko se je kralj znašel v smrtni nevarnosti, je Amonu rekel naslednje: »Če mi boš prizanesel, ti bom dal, kar koli boš prosil, celo polovico kraljestva.«3
Kralj je bil torej pripravljen plačati polovico vrednosti svojega kraljestva, da bi ga pustil pri življenju. Zagotovo se je začudil, ko je Amon zahteval le, naj iz ječe osvobodi njegovega brata Arona in njegove družabnike in naj kraljev sin Lamoni svoje kraljestvo obdrži.
Amonov brat Aron je bil kasneje zaradi tega srečanja izpuščen iz midonijske ječe. Po izpustitvi je po navdihu odpotoval tja, od koder je lamanski kralj vladal deželi. Arona so predstavili kralju in imel je privilegij, da ga je učil načela evangelija Jezusa Kristusa, vključno z velikim načrtom odkupitve. Aronovo poučevanje je kralja globoko navdihnilo.
Kraljev odgovor na Aronovo poučevanje se nahaja v 15. verzu 22. poglavja Almove knjige: »In zgodilo se je, da je kralj, potem ko mu je Aron vse to pojasnil, rekel: Kaj naj storim, da bom lahko imel to večno življenje, o katerem si govoril? Da, kaj naj storim, da se bom lahko ponovno rodil v Bogu in bo ta hudobni duh izkoreninjen iz mojih prsi in bom prejel njegovega Duha, da me bo lahko navdala radost, da poslednji dan morda ne bom izvržen? Glej, je rekel, odrekel se bom vsemu, kar posedujem, da, odrekel se bom svojemu kraljestvu, da bom lahko prejel to veliko radost.«
Precej osupljivo je, da se je bil lamanski kralj v nasprotju s tem, da se v zameno za svoje življenje odreče polovici kraljestva, sedaj pripravljen odreči vsemu kraljestvu, da bi prejel radost, ki pride, če evangelij Jezusa Kristusa razumemo, sprejmemo in po njem živimo.
Tudi moja žena Nancy je spreobrnjenka v Cerkvi. V zadnjih letih mi je velikokrat govorila o radosti, ki jo v življenju občuti, odkar je našla evangelij Jezusa Kristusa, ga sprejela in po njem živi. Sledi premišljevanje sestre Maynes o svoji izkušnji:
»Kot dekle v rosnih dvajsetih letih sem bila na točki v življenju, ko sem vedela, da moram nekaj spremeniti, zato da bom srečnejša. Zdelo se mi je, kot da tavam brez pravega namena in smeri, in nisem vedela, kam naj grem, da bi slednje našla. Vedno sem vedela, da nebeški Oče obstaja, in občasno sem v življenju molila ter občutila, da posluša.
Ko sem pričela z iskanjem, sem šla v več različnih cerkva, vendar sem vedno obtičala z istimi občutki in malodušjem. Čutim se zelo blagoslovljeno, ker so bile moje molitve za smer in smisel v življenju nazadnje uslišane, v moje življenje pa je nazadnje prišla polnost evangelija Jezusa Kristusa. Prvič sem čutila, da imam namen, in načrt sreče mi je v življenju prinesel pravo radost.«
Še ena izkušnja iz Mormonove knjige jasno ponazarja, kako smo v življenju, če se osredotočamo na Kristusa, lahko zelo srečni, čeprav nas obdajajo neverjetne težave.
Potem ko je prerok Lehi leta 600 pr. Kr. z družino zapustil Jeruzalem, so približno osem let tavali v divjini, dokler niso naposled prispeli v deželo, ki so jo poimenovali Izobilje in je bila blizu morske obale. Nefi njihovo bridko življenje v divjini opisuje takole: »Pretrpeli [smo] veliko stisk in veliko težav, /…/ in sicer toliko, da jih vseh ne moremo zapisati.«4
Ko je Nefi živel v deželi Izobilje, mu je Gospod naložil odgovornost, naj zgradi ladjo, ki jih bo odpeljala čez morje v obljubljeno deželo. Po prihodu v obljubljeno deželo je še naprej prihajalo de velikih sporov med ljudstvom, ki se je v življenju osredotočalo na Kristusa, in neverniki, ki so sledili zgledu Lamana in Lemuela. Naposled je postala nevarnost nasilja med tema dvema skupinama tako velika, da so se Nefi in tisti, ki so upoštevali Gospodove nauke, ločili in zbežali v divjino na varno. V tistem času, kakih trideset let po tem, ko je Lehi z družino zapustil Jeruzalem, je Nefi podal zelo dobro dokumentirano in nekako presenetljivo izjavo, zlasti po tem ko je v svete spise zabeležil številne stiske in težave, s katerimi so se tako dolgo soočali. Tole so njegove besede: »In zgodilo se je, da smo živeli srečno.«5 Navkljub težavam so živeli srečno, ker so se osredotočili na Kristusa in njegov evangelij.
Bratje in sestre, če želimo najti pravo radost in mir v tem življenju, se moramo v življenju do potankosti osredotočiti na Kristusa, prav kakor mora biti glina na sredini lončarjevega vretena. Resnico tega načela podpirajo zgledi lamanskega kralja, moje žene Nancy in nefijskega ljudstva.
Danes vam pričujem, da bomo tudi mi našli takšen mir, takšno srečo, takšno iskreno radost, če se bomo odločili, da se bomo v življenju osredotočili na Kristusa, v imenu Jezusa Kristusa, amen.