2010–2019
To vem
april 2013


To vem

Od vsega, kar sem kdaj prebral, učil in se naučil, je najdragocenejša in najsvetejša resnica, ki jo imam, pričevanje o Gospodu Jezusu Kristusu.

Potem, ko sem bil devet let pomočnik dvanajsterih in dvaindvajset let član dvanajsterih, sem leta 1992 dopolnil oseminšestdeset let. Čutil sem, da moram začeti s svojo tako imenovano »nedokončano pesmijo«. Prvi del te pesmi gre takole:

Neki večer se mi je utrnila misel,

prodorna in globoka.

Prišla je, ko sem bil precej izčrpan,

preutrujen, da bi zaspal.

Imel sem veliko dela

in razmišljal sem o svoji usodi.

Pomislil sem:

Ko sem bil mlad, nisem imel oseminšestdeset let!

Nisem šepal,

v rami me ni bolelo.

Vrstico sem dvakrat prebral

in jo znal na pamet.

Lahko sem dolgo delal

in nisem upehal.

In to, česar sedaj ne morem,

sem takrat naredil zlahka.

Če bi čas lahko zavrtel nazaj,

če bi to lahko naredil,

ne let bi hotel zamenjati z mladostjo,

saj bi preveč izgubil.

Sem prav zadovoljen, da grem naprej,

in pustim mladost, četudi prelepo, za seboj.

Če bi se vrnil, bi izgubil,

kar zdaj razumem.

Deset let kasneje sem se odločil, da pesmi dodam še nekaj vrstic:

Deset let je šlo, kdo ve kam,

in z njimi veliko bolečine.

Umetni kolk je prekril šepanje,

spet hodim pokončneje.

Druga ploščica skupaj drži vratne kosti -

kako čudovita je ta stvaritev!

Odpravila je otroško paralizo;

pridružil sem se trdovratnemu rodu.

Kažejo se znaki staranja.

To se ne bo izboljšalo.

Edino, kar se izboljšuje, je

moja pozabljivost.

Vprašaš: »Te poznam?«

Seveda, še vedno si isti.

No, ne razburjaj se,

če se te ne morem spomniti.

Pritrjujem, da sem se naučil tega,

česar nisem hotel vedeti.

Toda starost je prinesla te dragocene resnice,

zaradi katerih duh raste.

Od vseh prejetih blagoslovov

sta v mojem življenju najboljša

družabništvo in tolažba,

ki ju prejemam od svoje drage žene.

Najini otroci so se vsi dobro poročili

in imajo svoje družine,

otroke in vnuke.

Kako hitro so vsi odrasli!

Niti malo si nisem premislil

glede mladosti.

Namenjeno nam je, da se staramo, kajti to

prinaša spoznanje resnice.

Vprašaš: »Kaj bo prinesla prihodnost?

Kaj mi je usojeno?«

Šel bom dalje in se ne pritoževal.

Vprašajte me, ko bom star oseminosemdeset!

Lani sem dodal naslednje vrstice:

In glejte, sedaj sem star oseminosemdeset let.

Leta so tako hitro minila.

Hodil sem, šepal, držal palico

in sedaj se končno peljem.

Sem ter tja zadremam,

toda duhovniška moč ostaja.

In čeprav mi telesne sposobnosti slabijo,

prejemam več duhovnih.

Po svetu sem prepotoval več milijonov kilometrov,

več kot tri milijone.

In s pomočjo satelitov

se moje potovanje še ni končalo.

Sedaj lahko z vso gotovostjo rečem,

da Gospoda poznam in ga imam rad.

S starodavnimi lahko pričujem,

ko pridigam Božjo besedo.

Vem, da je to, kar je [Gospod] čutil v Getsemaniju,

pretežko dojeti.

Vem, da je vse to naredil za nas;

večjega prijatelja ni mogoče imeti.

Vem, da znova bo prišel

v moči in slavi.

Vem, da ga bom spet videl

na koncu svoje življenjske zgodbe.

Pokleknil bom k njegovim ranjenim nogam,

čutil žar njegovega duha.

Moj šepetajoči, drhteči glas bo rekel:

»Moj Gospod, moj Bog, vem.«1

In res vem!

Okna na zadnjem delu naše hiše gledajo na cvetlično gredico in gozd, ki sta ob potočku. En zid hiše je ob vrtu in je gosto poraščen z angleškim bršljanom. Ta bršljan je bil večino let gnezdišče za hišne ščinkavce. Gnezda v plezalki so varna pred lisicami, rakuni in mačkami, ki se potikajo naokoli.

Nekega dne je v bršljanu nastal velik nemir. Zaradi obupanega vreščanja se je približno osem ali deset ščinkavcev iz okoliškega gozda pridružilo temu klicu o nevarnosti. Kmalu sem videl, kaj je povzročilo ta nemir. Iz bršljana se je priplazila kača in visela pred oknom ravno toliko časa, da sem jo lahko potegnil ven. Srednji del njenega telesa je imel dve izboklini - jasen dokaz, da je iz gnezda pograbila dva mlada ptička. V vseh petdesetih letih, odkar živimo v tej hiši, še nismo videli kaj takega. To je bila izkušnja, ki se zgodi le enkrat v življenju - vsaj tako smo mislili.

Nekaj dni kasneje je prišlo še do enega nemira, tokrat okrog bršljana, ki prekriva pesjak. Slišali smo enako vreščanje in videli enako zbiranje ščinkavcev iz soseske. Vedeli smo, kdo je plenilec. Vnuk je splezal na pesjak in ven potegnil kačo, ki se je še vedno trdno oklepala ščinkavke, ki jo je ujela in pokončala.

Rekel sem si: »Kaj se dogaja? Ali je edenski vrt spet napaden?«

Nato sem se spomnil svaril, ki so jih govorili preroki. Celo v lastnem domu ne bomo vedno varni pred nasprotnikovimi vplivi. Naše najmlajše moramo zaščititi.

Živimo v zelo nevarnem svetu, ki grozi temu, kar je najbolj duhovno. Družino, temeljno organizacijo v času in večnosti, napadajo vidne in nevidne sile. Nasprotnik se potika naokoli. Njegov namen je zadati rane. Če bo lahko oslabil in uničil družino, mu bo uspelo.

Sveti iz poslednjih dni se zavedajo izredne pomembnosti družine in si prizadevajo živeti tako, da se nasprotnik ne bo mogel prikrasti v naše domove. Varnost in zaščito zase in za svoje otroke najdemo tako, da spoštujemo zaveze, ki smo jih sklenili, in udejanjamo poslušnost, ki se jo pričakuje od Kristusovih učencev.

Izaija je rekel: »Delo pravičnosti bo mir, sad pravičnosti bo počitek in varnost na veke.«2

Ta mir nam je bil obljubljen tudi v razodetjih, v katerih je Gospod izjavil, da se ne bomo bali, če bomo pripravljeni.3

Dovršena duhovniška moč je bila dana za zaščito doma in njegovih prebivalcev. Oče ima polnomočje in odgovornost, da svoje otroke uči in jih blagoslavlja ter zanje priskrbi evangelijske uredbe in vso drugo potrebno duhovniško zaščito. Svoji ženi, otrokovi mami, mora izkazovati ljubezen, ji biti zvest in jo spoštovati, da bodo otroci lahko to ljubezen videli.

Spoznal sem, da je vera resnična moč in ne le izraz prepričanja. Le malo je stvari, ki bi bile močnejše od zveste molitve pravične mame.

Sebe in svojo družino učite o daru Svetega Duha in odkupni daritvi Jezusa Kristusa. Ni pomembnejšega dela, ki bi ga lahko opravili, kot je ta, ki je doma.

Vemo, da smo duhovni otroci nebeških staršev, in tukaj na zemlji smo zato, da prejmemo telo smrtnika in da smo preizkušeni. Tisti, ki imamo telo smrtnika, imamo moč nad bitji, ki ga nimajo4. Svobodno se lahko odločamo in lahko se odločimo, kako bomo delovali, toda posledic ne moremo izbirati. So, kakršne so.

Sveti spisi svobodno voljo opredeljujejo kot »moralno odločanje«. Nasprotnik si prizadeva, da bi nas skušal tako, da bi moralno svobodno voljo zlorabili.

Sveti spisi nas učijo, da vsak lahko deluje po nauku in načelu, ki se nanaša na prihodnost, glede na moralno svobodno voljo, ki mu jo je dal Bog, da bo vsak na sodni dan odgovarjal za svoje grehe5.

Alma je učil, da »Gospod ne more gledati na greh z najmanjšo mero dopustnosti«6. Da bomo to lahko razumeli, moramo ločiti greh od grešnika.

Na primer, ko so pred Odrešenika pripeljali žensko, obtoženo prešuštvovanja, ki je bila očitno kriva, je primer zaključil s petimi besedami: »Pojdi in odslej ne gréši več!«7 To je duh njegovega delovanja.

Strpnost je krepost, toda tako kot vse kreposti se lahko ta, če se z njo pretirava, spremeni v pregreho. Biti moramo pozorni na »past strpnosti«, da se vanjo ne bomo ujeli. Dovoljevanje, ki si ga privoščimo z oslabitvijo zakonov dežele, da bi bili strpni do uzakonjenih nemoralnih, ne more zmanjšati resnih duhovnih posledic, ki izvirajo iz kršitve Božjih zakonov čistosti.

Vsi se rodimo s Kristusovo lučjo, vodilnim vplivom, ki nam omogoča, da ločimo dobro od slabega. Kaj s to lučjo naredimo in kako se odzovemo na opozorila, naj živimo pravično, je del preizkušnje življenja na zemlji.

»Kajti glej, Kristusov Duh je dan vsakomur, da bi prepoznaval dobro od zla; zatorej vam pokažem, kako soditi; kajti vse, kar vabi k dobremu in prepričuje, naj verjamemo v Kristusa, je poslano s Kristusovo močjo in darom; zatorej lahko veste s popolnim védenjem, da je od Boga.«8

Vsak od nas mora ostati v stanju, da se lahko odzove na navdih in šepet Svetega Duha. Gospod nam na svoj način vliva čisto inteligenco v misli, da nas spodbuja, vodi, uči in svari. Vsak Božji sin ali hči lahko to, kar mora vedeti, izve takoj. Naučite se prejemati in delovati po navdihu in razodetjih.

Od vsega, kar sem kdaj prebral, učil in se naučil, je najdragocenejša in najsvetejša resnica, ki jo imam, da pričujem o Jezusu Kristusu. On živi! Vem, da živi! Sem njegova priča. In o njem pričujem. On je naš Odrešenik, naš Odkupitelj. O tem sem prepričan. O tem pričujem v imenu Jezusa Kristusa, amen.

Natisni