1 Sedaj se je zgodilo, da so jih ^aMozijevi sinovi, potem ko so vse to storili, s seboj vzeli majhno število in se vrnili k svojemu očetu, kralju, in od njega želeli, naj jim dovoli, da bodo s temi, ki so jih izbrali, šli v ^bnefijsko deželo, da bodo pridigali, kar so slišali, in da bi Božjo besedo razglašali svojim bratom, Lamancem —

2 da bi jih morda privedli k spoznanju o Gospodu, njihovem Bogu, in jih prepričali o krivičnosti njihovih očetov; in da bi jih morda ozdravili ^asovraštva do Nefijcev, da bi jih prav tako privedli k radosti v Gospodu, njihovem Bogu, da bi bili drug z drugim prijateljski in da ne bi bilo več prepirov v vsej deželi, ki jo jim je dal Gospod, njihov Bog.

3 Želeli so torej, da bi se odrešitev razglašalo vsakemu bitju, kajti niso mogli ^aprenesti, da bi se kakšna človeška ^bduša pogubila; da, celo sama misel, da bi kakšna duša prenašala ^cneskončno mučenje, je povzročila, da so se tresli in trepetali.

4 In tako je nanje deloval Gospodov Duh, kajti bili so ^anajnizkotnejši med grešniki. In Gospodu se je v svoji neskončni ^bmilosti zdelo prav, da jim prizanese; vendar so zaradi svojih krivičnosti v duši trpeli veliko tesnobo, zelo so trpeli in se bali, da bodo za vekomaj izvrženi.

5 In zgodilo se je, da so očeta veliko dni prosili, da bi lahko šli v nefijsko deželo.

6 In kralj Mozija je šel in Gospoda vprašal, ali naj svojim sinovom dovoli iti med Lamance pridigat besedo.

7 In Gospod je Moziju rekel: Dovoli jim iti, kajti veliko jih bo verjelo njihovim besedam in imeli bodo večno življenje; in tvoje sinove bom ^arešil iz rok Lamancev.

8 In zgodilo se je, da jim je Mozija dovolil, naj gredo in delajo, kakor so prosili.

9 In ^aodpravili so se na pot v divjino, da bodo šli med Lamance pridigat besedo; in po temle bom ^bporočal o njihovih ravnanjih.

10 Kralj Mozija torej ni imel nikogar, komur bi predal kraljestvo, kajti nobeden od njegovih sinov ni hotel prevzeti kraljestva.

11 Zato je vzel zapise, ki so bili vgravirani na ^amedeninastih ploščah, in tudi Nefijeve plošče in vse stvari, ki jih je ohranil in obvaroval, glede na Božje zapovedi, potem ko je prevedel in dal zapisati zapise, ki so bili na zlatih ^bploščah, katere so našli Limhijevi ljudje, katere mu je izročil Limhi;

12 in to je storil zaradi velike želje svojega ljudstva; kajti neizmerno so si želeli izvedeti glede tistega ljudstva, ki je bilo pokončano.

13 In prevedel jih je torej s pomočjo tistih dveh ^akamnov, ki sta bila pritrjena v dva obročka v okviru.

14 Te stvari so bile torej pripravljene od začetka in so se izročale iz roda v rod z namenom tolmačenja jezikov;

15 in ohranila in obdržala jih je Gospodova roka, da bo vsakemu bitju, ki bo posedovalo deželo, razodel krivičnosti in gnusobe svojega ljudstva;

16 in kdor ima te stvari, se prav kakor v starodavnih časih imenuje ^avidec.

17 Potem ko je torej Mozija končal s prevajanjem teh zapisov, glejte, je to poročalo o ljudstvu, ki je bilo ^apokončano, do časa, ko so bili pokončani, vse od gradnje ^bvelikega stolpa v času, ko je Gospod ^czmešal jezik ljudi in so bili razkropljeni po vsem obličju zemlje, da, in sicer od takrat vse nazaj do Adamovega stvarjenja.

18 To poročilo je torej povzročilo, da je Mozijevo ljudstvo silno žalovalo, da, navdala jih je potrtost; vendar jim je dalo veliko spoznanje, v čemer so se radostili.

19 In to poročilo bo zapisano po temle; kajti glejte, potrebno je, da bi vsi ljudje vedeli za to, kar je zapisano v tem poročilu.

20 In sedaj, kakor sem vam rekel, da je kralj Mozija, potem ko je s tem končal, vzel ^amedeninaste plošče in vse, kar je hranil, in to predal Almu, ki je bil Almov sin; da, vse zapise, in tudi ^btolmača, in mu to predal in mu zapovedal, naj jih hrani in ^cvaruje in naj prav tako ohranja zapis o tem ljudstvu, in naj se to predaja iz roda v rod, prav kakor se je predajalo od časa, ko je Lehi zapustil Jeruzalem.