1 Da, mar Izaija ne pravi celo: Kdo je verjel našemu poročilu in komu se razodene Gospodova roka?

2 Kajti pred njim bo rasel kot nežna rastlina in kot korenina iz suhih tal; nima ne oblike ne lepote; in ko ga bomo videli, ne bo lepote, da bi si ga želeli.

3 Ljudje ga prezirajo in zavračajo; mož potrtosti je in pozna gorje; in kakor da bi pred njim skrivali obraz; prezirali smo ga in ga nismo cenili.

4 Zagotovo je ^aprenašal naše ^bgorje in nosil našo potrtost, vendarle smo ga imeli za trpečega, od Boga udarjenega in prizadetega.

5 On pa je bil ranjen zavoljo naših ^aprestopkov, udarjen je bilo zavoljo naših krivičnosti; graja za naš mir je bila na njem; in po njegovih ranah smo ^bozdravljeni.

6 Mi vsi smo skrenili kakor ^aovce; vsak se je obrnil na svojo pot; in njemu je Gospod naložil krivičnosti nas vseh.

7 Zatirali so ga in prizadeli, vendarle ^ani odprl svojih ust; kakor ^bjagnje je pripeljan v zakol in kakor je ovca nema pred svojimi strižci, tako ni odprl svojih ust.

8 Iz ječe je bil vzet in obsodbe izvzet; in kdo se bo razglasil za njegov rod? Kajti bil je odrezan iz dežele živih; zavoljo prestopkov mojega ljudstva je bil udarjen.

9 In grob si je napravil pri hudobnih in pri ^abogatem v svoji smrti; ker ni storil ^bhudega, niti ni bilo prevare v njegovih ustih.

10 Vendarle je bilo Gospodu po volji, da ga udari; zadal mu je gorjé; ko boš njegovo dušo daroval za greh, bo videl svoje ^apotomstvo, podaljšal bo njegove dneve in Gospodovo zadovoljstvo bo uspevalo po njegovi roki.

11 Videl bo muko svoje duše in bo zadovoljen; s svojim spoznanjem bo moj pravični služabnik opravičil številne; kajti ^anosil bo njihove krivičnosti.

12 Zato mu bom dal delež z mogočnimi, on pa bo plen delil z vélikimi; ker je svojo dušo izlil v smrt; in prišteli so ga k prestopnikom; in nosil je grehe številnih in ^aposredoval za prestopnike.