1 In zgodilo se je v enajstem letu vladavine sodnikov nad Nefijevim ljudstvom, petega dne drugega meseca, ko je bilo v zarahemelski deželi zelo mirno, ko določeno število let ni bilo ne vojn ne prepirov, celo do petega dne drugega meseca v enajstem letu, da se je po vsej deželi zaslišal vojni klic.

2 Kajti glejte, lamanske čete so prišle s strani, kjer je bila divjina, v meje dežele, in sicer v mesto ^aAmoníha, in začele pobijati ljudi in uničevati mesto.

3 In sedaj se je zgodilo, preden so Nefijci lahko zbrali zadostno vojsko, da bi jih iz dežele pregnali, so ^apokončali ljudi, ki so bili v mestu Amoníha, in tudi nekatere okrog Noetovih meja, druge pa zajete odpeljali v divjino.

4 Sedaj se je zgodilo, da so Nefijci želeli dobiti tiste, ki so bili zasužnjeni odpeljani v divjino.

5 Zato je ta, ki je bil imenovan za vrhovnega poveljnika nad nefijskimi četami (in ime mu je bilo Zoram in imel je dva sinova, Lehija in Ahaja) — Zoram in njegova dva sinova so torej, vedoč, da je bil Alma njihov véliki duhovnik v cerkvi in ker so slišali, da ima duha preroštva, zato so šli k njemu in od njega želeli izvedeti, kam Gospod hoče, naj gredo v divjino iskat svoje brate, ki so jih Lamanci zajeli.

6 In zgodilo se je, da je Alma glede zadeve ^avprašal Gospoda. In Alma se je vrnil in jim rekel: Glejte, Lamanci bodo šli čez reko Sidon na jugu divjine onkraj mantijskih deželnih meja. In glejte, tam, vzhodno od reke Sidon, se boste spopadli z njimi, in tam vam bo Gospod izročil brate, ki so jih Lamanci zajeli.

7 In zgodilo se je, da so Zoram in njegova sinova šli čez reko Sidon s svojimi četami in odkorakali onkraj mantijskih meja na jug divjine, ki je bila na vzhodni strani reke Sidon.

8 In prišli so nad lamanske čete in Lamance so razkropili in jih pregnali v divjino; in s seboj so vzeli svoje brate, ki so jih Lamanci zajeli, in med njimi ni bilo niti ene duše, ki bi bila izgubljena, ki je bila zajeta. In bratje so jih odpeljali, da bi posedovali njihove lastne dežele.

9 In tako se je končalo enajsto leto sodnikov in Lamanci so bili pregnani iz dežele in ljudje v Amoníhu so bili ^apokončani; da, vsaka amoníhaška živa duša je bila ^bpokončana in uničeno je bilo tudi njihovo veliko mesto, za katero so rekli, da ga Bog zaradi njegove veličine ne more uničiti.

10 Toda glejte, v ^aenem dnevu je ostalo zapuščeno; in trupla so raztrgali psi in divje živali divjine.

11 Vendar so se po veliko dneh njihova mrtva telesa nakopičila po obličju zemlje in prekrita so bila s tanko plastjo. In vonj le-teh je bil torej tako močan, da ljudje veliko let niso šli v amoníhaško deželo, da bi jo posedovali. In imenovali so jo Nehorjevo opustošenje; kajti bili so veroizpovedi ^aNehorja, ki je bil ubit; in njihove dežele so ostale opustošene.

12 In Lamanci se niso spet prišli vojskovat proti Nefijcem vse do štirinajstega leta vladavine sodnikov nad Nefijevim ljudstvom. In tako je Nefijevo ljudstvo tri leta imelo v vsej deželi nepretrgan mir.

13 In Alma in Amulek sta šla pridigat kesanje ljudem v njihove ^atemplje in njihova svetišča in tudi v njihove ^bshodnice, ki so bile zgrajene na judovski način.

14 In tolikim, kolikor jih je njune besede hotelo slišati, sta nenehno razglašala Božjo besedo, ne da bi ^adelala razlike med ljudmi.

15 In tako sta šla Alma in Amulek in tudi veliko drugih, ki so bili izvoljeni za delo, pridigat besedo po vsej deželi. In ustanavljanje cerkve je postalo vsesplošno po vsej deželi v vseh okoliških predelih med vsem nefijskim ljudstvom.

16 In med njimi ni bilo ^aneenakosti; Gospod je po vsem obličju dežele razlil svojega Duha, da bi pripravil misli človeških otrok, oziroma da bi jih v ^bsrcu pripravil, da bodo sprejeli besedo, ki se jo bo poučevalo med njimi v času njegovega prihoda —

17 da ne bi bili otopeli do besede, da ne bi bili neverni in šli v pogubo, ampak da bi besedo sprejeli z radostjo, in kakor je ^aveja vcepljena v pravo ^btrto, da bi stopili v ^cpočitek Gospoda, svojega Boga.

18 Tisti ^aduhovniki torej, ki so šli med ljudi, so pridigali zoper vsako laganje in ^bzavajanje in ^czavidanje in zdrahe in zlonamernosti in žalitve in tatvine, ropanje, plenjenje, umore, prešuštvovanje in vsakovrstno poltenost, klicoč, da tega ne sme biti —

19 na dolgo govoreč o tem, kar mora kmalu priti; da, na dolgo govoreč o ^aprihodu Božjega Sina, o njegovem trpljenju in smrti in tudi o vstajenju mrtvih.

20 In veliko ljudi je poizvedovalo glede kraja, kamor bo prišel Božji Sin; in poučeni so bili, da se jim bo ^aprikazal ^bpo svojem vstajenju; in to so ljudje poslušali z veliko radostjo in veseljem.

21 In potem ko je bila torej po vsej deželi ustanovljena cerkev — ko je ^azmagala nad hudičem in se je po vsej deželi pridigalo Božjo besedo v njeni čistosti in je Gospod na ljudi izlival svoje blagoslove — se je tako končalo štirinajsto leto vladavine sodnikov nad Nefijevim ljudstvom.