1 In zgodilo se je, da je Henoh nadaljeval s svojim govorom, rekoč: Glejte, naš oče Adam je te stvari učil in veliko jih je verjelo in so postali Božji sinovi, veliko pa jih ni verjelo in so umrli v svojih grehih in s strahom pričakujejo, v muki, da se bo nanje izlila ognjevita togota Božjega srda.

2 In odtlej je Henoh začel prerokovati, govoreč ljudem, da: Ko sem potoval in stal na kraju Mahujah in klical h Gospodu, je iz nebes prišel glas, govoreč — Obrni se in pojdi na goro Simeon.

3 In zgodilo se je, da sem se obrnil in šel na goro; in ko sem stal na gori, sem videl nebesa, ki so se odprla, in oblečen sem bil v slavo.

4 In videl sem Gospoda; in stal je pred mojim obličjem in govoril je z menoj, in sicer kakor človek govori z drugim, iz obličja v obličje; in rekel mi je: Poglej in pokazal ti bom svet v razdobju veliko rodov.

5 In zgodilo se je, da sem zagledal dolino Šum in glej, veliko ljudstvo, ki je prebivalo v šotorih, ki je bilo ljudstvo Šum.

6 In Gospod mi je spet rekel: Poglej, in pogledal sem proti severu in zagledal sem kánaansko ljudstvo, ki je prebivalo v šotorih.

7 In Gospod mi je rekel: Prerokuj; in prerokoval sem, govoreč: Glej, kánaansko ljudstvo, ki je številno, bo odšlo v bojne vrste zoper šumsko ljudstvo in jih bodo pobili, da bodo povsem pokončani; in kánaansko ljudstvo se bo v deželi razdelilo in dežela bo jalova in nerodovitna in tam ne bo prebivalo nobeno drugo ljudstvo kakor samo kánaansko ljudstvo;

8 kajti glej, Gospod bo deželo preklel z veliko vročine in jalovost le-te se bo nadaljevala vekomaj; in na vse kánaanske otroke je prišla temnopoltost in med vsemi ljudmi so bili prezirani.

9 In zgodilo se je, da mi je Gospod rekel: Poglej, in pogledal sem in sem zagledal šaronsko deželo in henoško deželo in omnersko deželo in heniško deželo in šemsko deželo in hanersko deželo in hananihaško deželo in vse prebivalce le-teh;

10 in Gospod mi je rekel: Pojdi k temu ljudstvu in jim reci: Pokesajte se, da ne pridem ven in jih udarim s prekletstvom in umrejo.

11 In zapovedal mi je, naj krščujem v imenu Očeta in Sina, ki ga navdajata milostljivost in resnica, in Svetega Duha, ki pričuje o Očetu in Sinu.

12 In zgodilo se je, da je Henoh še naprej klical vsem ljudem, razen kánaanskemu ljudstvu, naj se pokesajo;

13 in tako velika je bila Henohova vera, da je vodil Božje ljudstvo, in njihovi sovražniki so se prišli bojevat zoper njih; in govoril je Gospodove besede in zemlja se je zamajala in gore so izginjale, in sicer glede na njegovo zapoved; in vodne reke so se preusmerile iz svojih strug; in iz divjine se je slišalo rjovenje levov; in vsi narodi so se hudo bali, tako močne so bile Henohove besede in tako velika je bila moč jezika, ki mu ga je dal Bog.

14 Iz morskih globin se je vzdignilo tudi kopno in tako velik je bil strah sovražnikov Božjega ljudstva, da so zbežali in stali daleč stran in šli na kopno, ki se je vzdignilo iz morske globine.

15 In tudi velikani dežele so stali daleč stran; in prekletstvo je šlo na vse ljudi, ki so se bojevali zoper Boga;

16 in odtlej so bile med njimi vojne in prelivanje krvi; toda Gospod je prišel in živel s svojim ljudstvom in živeli so pravično.

17 Strah pred Gospodom je bil nad vsemi narodi, tako velika je bila Gospodova slava, ki je bila nad njegovim ljudstvom. In Gospod je blagoslovil deželo in blagoslovljeni so bili na gorah in na visokih krajih in so uspevali.

18 In Gospod je svoje ljudstvo imenoval Sion, ker so bili enega srca in enih misli in so živeli pravično; in med njimi ni bilo revnih.

19 In Henoh je še naprej pravično pridigal Božjemu ljudstvu. In v njegovih dneh se je zgodilo, da je zgradil mesto, ki se je imenovalo Mesto svetosti, in sicer Sion.

20 In zgodilo se je, da je Henoh govoril z Gospodom; in Gospodu je rekel: Sion bo zagotovo vekomaj varno živel. Toda Gospod je Henohu rekel: Sion sem blagoslovil, preostanek ljudstva pa sem preklel.

21 In zgodilo se je, da je Gospod Henohu pokazal vse prebivalce zemlje; in videl je in glej, Sion je bil sčasoma vzet v nebo. In Gospod je Henohu rekel: Glej moje večno prebivališče.

22 In tudi Henoh je videl preostanek ljudstva, ki so bili Adamovi sinovi; in bili so mešanica vsega Adamovega potomstva, razen Kajnovega potomstva, kajti Kajnovo potomstvo je bilo temnopolto in ni imelo mesta med njimi.

23 In po tem, ko je bil Sion vzet v nebo, je Henoh videl, in glej, vsi narodi zemlje so bili pred njim;

24 in prišel je rod za rodom; in Henoh je bil visoko in je bil povzdignjen, in sicer v naročje Očeta in Sina človekovega; in glej, Satanova moč je bila po vsem obličju zemlje.

25 In videl je angele, ki so se spuščali iz nebes; in zaslišal je glasen glas, ki je rekel: Gorje, gorje prebivalcem zemlje!

26 In zagledal je Satana; in v rokah je imel veliko verigo in vse obličje zemlje je zakrila v temo; in pogledal je navzgor in se režal in njegovi angeli so se radostili.

27 In Henoh je videl angele, ki so se spuščali iz nebes, pričujoč o Očetu in Sinu; in Sveti Duh se je spustil na številne, in z nebeškimi močmi so bili vzeti v Sion.

28 In zgodilo se je, da se je Bog nebes ozrl po preostanku ljudstva in zajokal; in Henoh je o tem pričeval, rekoč: Kako to, da nebesa jočejo in pretakajo svoje solze kakor dež po gorah?

29 In Henoh je Gospodu rekel: Kako to, da lahko jokaš, ker vem, da si svét in iz vse večnosti v vso večnost?

30 In če bi bilo mogoče, da bi človek naštel delce zemlje, da, milijone zemelj kot ta, ne bi bilo niti začetek števila tvojih stvaritev; in tvoji zastori so še vedno spuščeni; in vendarle si tamkaj in tamkaj je tvoj objem; in si tudi pravičen; si milosten in prijazen za vekomaj;

31 in Sion si vzel v svoje naročje, od vseh svojih stvaritev, iz vse večnosti v vso večnost; in nič drugega kakor mir, pravica in resnica so prebivališče tvojega prestola; in milost bo šla pred tvojim obličjem in ne bo imela konca; kako to, da lahko jokaš?

32 Gospod je Henohu rekel: Poglej te svoje brate; stvaritev mojih rok so in jaz sem jim dal njihovo znanje tisti dan, ko sem jih ustvaril; in v edenskem vrtu sem človeku dal njegovo svobodno voljo;

33 in tvojim bratom sem rekel in tudi zapovedal, naj imajo drug drugega radi in naj se odločijo zame, svojega Očeta; toda glej, brez naklonjenosti so in sovražijo svojo lastno kri;

34 in ogenj moje togote se je razvnel zoper njih; in v svojem razvnetem nezadovoljstvu bom nadnje poslal povodnji, kajti moja silovita jeza se je razvnela zoper njih.

35 Glej, jaz sem Bog; Človek Svetosti mi je ime; Človek Nasveta mi je ime; in ime mi je tudi Neskončni in Večni.

36 Zatorej lahko iztegnem svoje roke in držim vse stvaritve, ki sem jih naredil; in tudi moje oči lahko prodrejo vanje in med vsemi stvaritvami mojih rok še ni bilo tako velike hudobije, kakršna je med tvojimi brati.

37 Toda glej, njihovi grehi bodo nad glavami njihovih očetov; Satan bo njihov oče in beda bo njihova obsodba; in vsa nebesa bodo jokala nad njimi, in sicer vsa stvaritev mojih rok; mar naj zatorej nebesa ne jočejo, ko vidijo, da bodo ti trpeli?

38 Toda glej, ti, ki jih tvoje oči motrijo, bodo umrli v povodnjih; in glej, zaprl jih bom; pripravil sem jim ječo.

39 In ta, ki sem ga izvolil, je prosil pred mojim obličjem. Zatorej trpi za njihove grehe, če se bodo pokesali tisti dan, ko se bo moj Izvoljeni vrnil k meni, do tistega dne pa bodo v mukah;

40 zatorej bodo za to nebesa jokala, da, in vsa stvaritev mojih rok.

41 In zgodilo se je, da je Gospod spregovoril Henohu in Henohu povedal za vsa dejanja človeških otrok; zatorej je Henoh vedel in videl njihovo hudobijo in njihovo bedo in zajokal in iztegnil roke in srce se mu je razširilo kakor večnost; in njegova notranjost je hrepenela; in vsa večnost se je zamajala.

42 In Henoh je videl tudi Noeta in njegovo družino; da bo potomstvo vseh Noetovih sinov odrešeno v posvetni odrešitvi;

43 zatorej je Henoh videl, da je Noe zgradil ladjo; in da se ji je Gospod nasmehnil in jo držal v roki; nad preostanek hudobnih pa so prišle povodnji in jih odnesle.

44 In ko je Henoh to videl, je v duši začutil bridkost in je jokal nad svojimi brati in je nebesom rekel: Ne bom se potolažil; Gospod pa je Henohu rekel: Povzdigni svoje srce in bodi vesel; in glej.

45 In zgodilo se je, da je Henoh pogledal; in od Noeta je zagledal vse družine zemlje; in zaklical je h Gospodu, rekoč: Kdaj bo prišel dan Gospodov? Kdaj bo kri Pravičnega prelita, da bodo vsi tisti, ki žalujejo, lahko posvečeni in imeli večno življenje?

46 In Gospod je rekel: To bo ob poldnevu časa, v dneh hudobije in maščevanja.

47 In glej, Henoh je videl dan prihoda Sina človekovega, in sicer v mesu; in njegova duša se je vzradostila, rekoč: Pravični je dvignjen in Jagnje je zaklano od osnovanja sveta; in zaradi vere sem v Očetovem naročju in glej, Sion je z menoj.

48 In zgodilo se je, da se je Henoh ozrl po zemlji; in zaslišal je glas iz jeder le-te, ki je rekel: Gorje, gorje meni, materi ljudi; razbolena sem, utrujena sem zaradi hudobije mojih otrok. Kdaj se bom odpočila in bom očiščena umazanije, ki je izšla iz mene? Kdaj me bo moj Stvarnik posvetil, da si bom lahko odpočila, in bo pravičnost nekaj časa prebivala na mojem obličju?

49 In ko je Henoh slišal zemljo žalovati, je zajokal in zaklical h Gospodu, rekoč: O Gospod, mar se ne boš usmillil zemlje? Mar ne boš blagoslovil Noetovih otrok?

50 In zgodilo se je, da je Henoh še naprej klical h Gospodu, rekoč: Prosim te, o Gospod, v imenu tvojega Edinorojenca, in sicer Jezusa Kristusa, da se usmiliš Noeta in njegovega potomstva, da zemlja nikoli več ne bi bila prekrita s povodnjimi.

51 In Gospod se ni mogel zadržati; in s Henohom se je zavezal in mu s prisego zaprisegel, da bo povodnji ustavil; da bo govoril z Noetovimi otroki;

52 in poslal je nespremenljivo odredbo, da bo ostanek njegovega potomstva vselej moč najti med vsemi narodi, dokler bo stala zemlja;

53 in Gospod je rekel: Blagor temu, po potomstvu katerega bo prišel Mesija; kajti rekel je: Jaz sem Mesija, Kralj Siona, Skala nebes, ki je obsežna kot večnost; kdor vstopi skozi vrata in se povzpne do mene, ne bo nikdar padel; zatorej blagor tistim, o katerih sem govoril, kajti prišli bodo s pesmimi o večni radosti.

54 In zgodilo se je, da je Henoh zaklical h Gospodu, rekoč: Ali si bo takrat, ko bo Sin človekov prišel v mesu, zemlja odpočila? Prosim te, pokaži mi te stvari.

55 In Gospod je Henohu rekel: Poglej, in pogledal je in videl Sina človekovega, ki je bil vzdignjen na križ, kot je bila med ljudmi navada;

56 in zaslišal je glasen glas; in nebesa so bila zastrta, in vse Božje stvaritve so žalovale; in zemlja je ječala; in skale so se razklale; in sveti so vstali in so bili okronani na desnici Sina človekovega s kronami slave;

57 in toliko duhov, kolikor jih je bilo v ječi, je prišlo ven in so stopili na Božjo desnico; in preostanek je ostal v verigah teme do sodbe vélikega dne.

58 In Henoh je spet zajokal in zaklical h Gospodu, rekoč: Kdaj si bo zemlja odpočila?

59 In Henoh je zagledal Sina človekovega, ki se je dvignil k Očetu; in zaklical je h Gospodu, rekoč: Mar ne boš spet prišel na zemljo? Ker si Bog in te poznam in zaprisegel si mi in mi zapovedal, naj prosim v imenu tvojega Edinorojenca; naredil si me in dana mi je bila pravica do tvojega prestola, in ne zaradi mene, temveč zaradi tvoje lastne milostljivosti; zatorej te vprašam, če ne boš spet prišel na zemljo.

60 In Gospod je Henohu rekel: Kakor živim, prav tako bom prišel v poslednjih dneh, v dneh hudobije in maščevanja, da izpolnim prisego, ki sem ti jo dal glede Noetovih otrok;

61 in prišel bo dan, ko si bo zemlja odpočila, toda pred tem dnem bo nebo potemnelo in tančica teme bo prekrila zemljo; in nebo se bo treslo in tudi zemlja; in med človeškimi otroki bodo velike stiske, toda svoje ljudstvo bom ohranil;

62 in pravičnost bom poslal iz nebes; in resnico bom poslal iz zemlje, da bo pričevala o mojem Edinorojencu, njegovem vstajenju od mrtvih, da, in tudi vstajenju vseh ljudi; in povzročil bom, da bosta pravičnost in resnica šli po vsej zemlji kakor v povodnji, da se zberejo moji izvoljeni s štirih strani zemlje na kraju, ki ga bom pripravil, Sveto Mesto, da si bo moje ljudstvo lahko opasalo ledja in se bo veselilo časa mojega prihoda; kajti tam bo moj tabernakelj in imenoval se bo Sion, Novi Jeruzalem.

63 In Gospod je Henohu rekel: Potem jih boš ti in vse tvoje mesto tam srečalo in sprejeli jih bomo v svoj objem in videli nas bodo; in padli jim bomo okrog vratu in oni bodo padli okrog vratu nam in drug drugega bomo poljubili;

64 in tam bo moje prebivališče in to bo Sion, ki bo prišel izmed vseh stvaritev, ki sem jih naredil; in zemlja bo počivala za razdobje tisoč let.

65 In zgodilo se je, da je Henoh videl dan prihoda Sina človekovega v poslednjih dneh, da bo živel na zemlji v pravičnosti za razdobje tisoč let;

66 toda pred tistim dnem je videl velike stiske med hudobnimi; in videl je tudi morje, da je bilo razburkano in da so ljudje v srcu izgubili pogum in so s strahom pričakovali sodbe vsemogočnega Boga, ki bo doletela hudobne.

67 In Gospod je Henohu pokazal vse stvari, prav do konca sveta; in videl je dan pravičnih, uro njihove odkupitve in prejel polnost radosti.

68 In vseh dni Siona v Henohovih dneh je bilo tristo in petinšestdeset let.

69 In Henoh in vse njegovo ljudstvo so hodili z Bogom, on pa je bival sredi Siona; in zgodilo se je, da Siona ni bilo, kajti Bog ga je sprejel v svoj objem; in od takrat se je govorilo: Sion Je Odšel.