1 In sedaj se je zgodilo, glede na naš zapis, in vemo, da je naš zapis zanesljiv, kajti glejte, mož, ki je zapis ohranjal, je bil pravičen — kajti resnično je v Jezusovem imenu naredil številne čudeže; in nikogar ni bilo, ki bi lahko naredil čudež v Jezusovem imenu, če se ne bi ves očistil svoje krivičnosti —

2 in sedaj se je zgodilo, če se ta mož ni zmotil pri merjenju našega časa, je minilo triintrideseto leto;

3 in ljudstvo je začelo z veliko vnemo iskati znamenje, ki ga je dal prerok Samuel, Lamanec, da, čas, ko bo po obličju dežele tema za razdobje treh dni.

4 In med ljudstvom so se porajali veliki dvomi in spori navkljub tolikim znamenjem, ki so bila dana.

5 In zgodilo se je v štiriintridesetem letu, v prvem mesecu, četrtega dne v mesecu, da je nastala huda nevihta, takšna, kakršne v vsej deželi niso nikoli poznali.

6 In bil je tudi velik in strašen divji vihar; in bilo je strašno grmenje, tako da je stresalo vso zemljo, kot da bi bila tik pred tem, da se razdvoji.

7 In bili so silno ostri bliski, kakršnih v vsej deželi niso nikoli poznali.

8 In mesto Zarahemla je zajel požar.

9 In mesto Moroni je potonilo v morske globine in prebivalci le-tega so utonili.

10 In na mesto Moroniha je naneslo zemljo, da je na kraju mesta nastala velika gora.

11 In v deželi na jugu je bilo veliko in strašno uničenje.

12 Toda glejte, še večje in strašnejše uničenje je bilo v deželi na severu; kajti glejte, vse obličje dežele se je spremenilo zaradi divjega viharja in vrtinčastih viharjev in gromov in bliskov in silno velikega tresenja vse zemlje;

13 in glavne ceste so razpokale in ravne ceste so bile poškodovane in veliko ravnih krajev je postalo težko prehodnih.

14 In veliko velikih in znamenitih mest je potonilo in veliko jih je pogorelo in veliko se jih je treslo, dokler se zgradbe le-teh niso zrušile na zemljo in so bili prebivalci le-teh pobiti in so kraji ostali zapuščeni.

15 In bilo je nekaj mest, ki so ostala, toda škoda v le-teh je bila silno velika in v njih jih je bilo veliko, ki so bili pobiti.

16 In bilo jih je nekaj, ki jih je odnesel vrtnčasti vihar; in kam so šli, ne ve nihče, ve se le, da jih je odneslo.

17 In tako je vse obličje zemlje postalo izmaličeno zaradi divjih viharjev in gromov in bliskov in tresenja zemlje.

18 In glejte, skale so se razklale na dvoje; razpokale so po vsem obličju zemlje, tako da jih je bilo moč najti v zlomljenih delcih in v špranjah in v razpokah na vsem obličju dežele.

19 In zgodilo se je, ko so se gromi in bliski in nevihta in divji vihar in tresenje zemlje polegli — kajti glejte, trajali so za razmik kakih treh ur; in nekateri so rekli, da je bil čas daljši; vendar so bile vse te velike in strašne stvari storjene v razmiku kakih treh ur — in nato glejte, je bila na obličju dežele tema.

20 In zgodilo se je, da je bila nad vsem obličjem dežele gosta tema, tako da so prebivalci le-te, ki niso padli, lahko čutili temno meglico;

21 in zaradi teme ni bilo svetlobe, niti sveč, niti bakel; niti niso mogli s svojimi izvrstnimi in silno suhimi drvmi prižgati ognja, tako da ni bilo sploh nikakršne svetlobe;

22 in videti ni bilo nikakršne svetlobe, niti ognja, niti svetlikanja, niti sonca, niti lune, niti zvezd, kajti tako goste so bile temne megle, ki so bile po obličju dežele.

23 In zgodilo se je, da je trajalo za razdobje treh dni, da ni bilo videti svetlobe; in med vsem ljudstvom je bilo nenehno veliko žalovanje in ječanje in jok; da, veliko je bilo ječanje ljudstva zaradi teme in velikega uničenja, ki je prišlo nadnje.

24 In na enem kraju je bilo slišati vzklike, rekoč: O, da bi se pokesali pred tem velikim in strašnim dnem in potem bi bilo našim bratom prizanešeno in ne bi zgoreli v tem velikem mestu Zarahemla!

25 In na drugem kraju je bilo slišati vzklike in žalovanje, rekoč: O, da bi se pokesali pred tem velikim in strašnim dnem in ne bi ubijali in kamenjali prerokov in jih preganjali; potem bi bilo našim materam in našim zalim hčeram in našim otrokom prizanešeno in ne bi bili zakopani v tem velikem mestu Moroniha! In tako so bila ječanja ljudstva velika in strašna.