1 In zgodilo se je, da smo se v divjini spet odpravili na pot; in odtlej smo potovali skoraj vzhodno. In po divjini smo potovali in se prebijali skozi veliko stisko; in naše ženske so v divjini rojevale otroke.

2 In tako veliki so bili Gospodovi blagoslovi nad nami, da so, medtem ko smo v divjini živeli od surovega mesa, naše ženske imele obilo mleka za svoje otroke in so bile močne, da, prav kakor moški; in potovanja so začele prenašati brez godrnjanja.

3 In tako vidimo, da se Božje zapovedi morajo izpolniti. In če je tako, da človeški otroci izpolnjujejo Božje zapovedi, jih on hrani in jih krepi in priskrbi način, da lahko izvršijo to, kar jim je zapovedal; zatorej nam je priskrbel način, medtem ko smo bivali v divjini.

4 In bivali smo veliko let, da, in sicer osem let v divjini.

5 In prišli smo v deželo, ki smo jo poimenovali Izobilje, ker je bilo tam veliko sadja in tudi divjega medu; in vse to je Gospod pripravil, da ne bi pomrli. In zagledali smo morje, ki smo ga poimenovali Ireantum, kar v prevodu pomeni številne vode.

6 In zgodilo se je, da smo si šotore postavili ob morski obali; in navkljub temu, da smo pretrpeli veliko stisk in veliko težav, da, in sicer toliko, da jih vseh ne moremo zapisati, smo se silno vzradostili, ko smo prišli na morsko obalo; in kraj smo poimenovali Izobilje, ker je bilo tam veliko sadja.

7 In zgodilo se je, da je k meni, potem ko sem bil jaz, Nefi, v deželi Izobilje veliko dni, prišel Gospodov glas, rekoč: Vstani in pojdi na goro! In zgodilo se je, da sem vstal in šel na goro in klical h Gospodu.

8 In zgodilo se je, da mi je Gospod spregovoril, rekoč: Zgrádi ladjo na način, ki ti ga bom pokazal, da bom tvoje ljudi lahko pripeljal čez te vode.

9 In rekel sem: Gospod, kam naj grem, da bom lahko našel rudo, ki jo bom stalil, da bom lahko napravil orodje, da bom zgradil ladjo na način, ki si mi ga pokazal?

10 In zgodilo se je, da mi je Gospod povedal, kam naj grem, da bom našel rudo, da bom napravil orodje.

11 In zgodilo se je, da sem jaz, Nefi, iz živalskih kož napravil meh, s katerim se razpihuje ogenj; in potem ko sem napravil meh, da bi imel s čim razpihovati ogenj, sem z dvema kamnoma udarjal skupaj, da bi napravil ogenj.

12 Kajti Gospod doslej ni dopustil, da bi pogosto napravili ogenj, ko smo potovali po divjini; kajti rekel je: Napravil bom, da bo vaša hrana postala okusna, da je ne boste kuhali;

13 in prav tako bom v divjini vaša luč; in pred vami bom pripravil pot, če bo tako, da boste izpolnjevali moje zapovedi; če boste torej izpolnjevali moje zapovedi, boste vodeni v obljubljeno deželo; in vedeli boste, da sem jaz tisti, ki vas vodi.

14 Da, in Gospod je prav tako rekel, da: Potem ko boste prispeli v obljubljeno deželo, boste vedeli, da sem jaz, Gospod, Bog; in da sem vas jaz, Gospod, rešil pred pogubljenjem; da, da sem vas izpeljal iz jeruzalemske dežele.

15 Zatorej sem si jaz, Nefi, prizadeval izpolnjevati Gospodove zapovedi in sem svoje brate opominjal k zvestobi in marljivosti.

16 In zgodilo se je, da sem orodje napravil iz rude, ki sem jo stalil iz skale.

17 In ko sta brata videla, da sem na tem, da zgradim ladjo, sta začela godrnjati nad menoj, rekoč: Naš brat je nor, kajti misli, da lahko zgradi ladjo; da, in misli tudi, da gre lahko čez te velike vode.

18 In tako sta se brata pritoževala nad menoj in sta želela, da jima ne bi bilo treba delati, kajti nista verjela, da lahko zgradim ladjo; niti nista verjela, da me je Gospod poučil.

19 In sedaj se je zgodilo, da sem bil jaz, Nefi, silno žalosten zaradi njune trdosrčnosti; in ko sta torej videla, da sem se razžalostil, sta bila v srcu zadovoljna, tako da sta se nad mano radostila, rekoč: Vedela sva, da ne znaš zgraditi ladje, kajti vedela sva, da ti manjka presoje; zatorej ne moreš dovršiti tako velikega dela.

20 In tak si kot naš oče, ki so ga zapeljala neumna domišljanja njegovega srca; da, vodil nas je iz jeruzalemske dežele in vsa ta številna leta smo tavali po divjini; in naše ženske so garale, ko so bile noseče; in v divjini so rojevale otroke in pretrpele vse, razen smrti; in bolje bi bilo, da bi umrle, preden so prišle iz Jeruzalema, kot da so trpele te stiske.

21 Glej, ta številna leta smo trpeli v divjini, v času, ko bi lahko uživali v svojem imetju in deželi naše dediščine; da, in lahko bi bili srečni.

22 In veva, da je bilo ljudstvo, ki je bilo v jeruzalemski deželi, pravično ljudstvo; kajti izpolnjevali so Gospodove predpise in sodbe in vse njegove zapovedi glede na Mojzesovo postavo; zatorej veva, da so pravično ljudstvo; in naš oče jim je sodil in nas vodil stran, ker smo prisluhnili njegovim besedam; da, in naš brat je tak kot on. In s takim govorjenjem sta moja brata godrnjala in se pritoževala nad nama.

23 In zgodilo se je, da sem jima jaz, Nefi, spregovoril, rekoč: Ali verjameta, da bi bili naši očetje, ki so bili Izraelovi otroci, vodeni iz rok Egipčanov, če ne bi prisluhnili Gospodovim besedam?

24 Da, mar predpostavljata, da bi bili vodeni iz suženjstva, če Gospod Mojzesu ne bi zapovedal, naj jih vodi iz suženjstva?

25 Vesta torej, da so bili Izraelovi otroci v suženjstvu; in vesta, da so bili obteženi s težkimi deli, ki jih je bilo bridko prenašati; zatorej vesta, da mora biti to zanje zagotovo dobro, da so bili izpeljani iz suženjstva.

26 Vesta torej, da je Gospod Mojzesu zapovedal, naj napravi tisto veliko delo; in vesta, da so se na njegovo besedo vode Rdečega morja razdelile semkaj in tjakaj in čez so prišli po suhem.

27 Ampak vidva vesta, da so Egipčani, ki so bili faraonove čete, utonili v Rdečem morju.

28 In vesta tudi, da so se v divjini hranili z mano.

29 Da, in vesta tudi, da je Mojzes s svojo besedo glede na Božjo moč, ki je bila v njem, udaril po skali in pritekla je voda, da so si Izraelovi otroci lahko potešili žejo.

30 In navkljub temu, da so bili vodeni, da je Gospod, njihov Bog, njihov Odkupitelj, šel pred njimi, jih vodil podnevi in jim dajal luč ponoči in zanje napravil vse, kar človek mora prejeti, so postali trdosrčni in slepomiselni in žalili so Mojzesa in pravega in živega Boga.

31 In zgodilo se je, da jih je glede na svojo besedo pokončal; in glede na svojo besedo jih je vodil; in glede na svojo besedo je zanje storil vse; in nič ni bilo storjenega, kar ne bi bilo po njegovi besedi.

32 In potem ko so prišli čez reko Jordan, jih je napravil mogočne, da so otroke tiste dežele pregnali, da, da so jih razkropili in pokončali.

33 In sedaj, mar predpostavljata, da so otroci te dežele, ki so bili v obljubljeni deželi, ki so jih naši očetje pregnali, mar predpostavljata, da so bili pravični? Glejte, povem vama, ne.

34 Mar predpostavljata, da bi bili naši očetje večji izvoljenci kakor oni, če bi bili pravični? Povem vama, ne.

35 Glejta, pred Gospodom je vse meso enako; ta, ki je pravičen, je pri Bogu priljubljen. Toda glejta, to ljudstvo je zavrnilo vsako Božjo besedo in bili so zreli v krivičnosti; in nad njimi je bila polnost Božjega srda; in Gospod je deželo zanje preklel in jo blagoslovil za naše očete; da, preklel jim jo je v njihovo pogubo in blagoslovil jo je za naše očete, da so nad njo pridobili oblast.

36 Glejta, Gospod je ustvaril zemljo, da bi bila poseljena; in ustvaril je svoje otroke, da bi jo posedovali.

37 In vzdigne pravičen narod in pokonča narode hudobnih.

38 In pravične odpelje v dragocene dežele, hudobne pa pokonča in zavoljo njih jim deželo prekolne.

39 Vlada visoko v nebesih, kajti njegov prestol so in ta zemlja je njegov podnožnik.

40 In ljubi tiste, ki ga bodo imeli za svojega Boga. Glejta, ljubil je naše očete in z njimi se je zavezal, da, in sicer z Abrahamom, Izakom in Jakobom; in spomnil se je zavez, ki jih je sklenil; zatorej jih je izpeljal iz egiptovske dežele.

41 In v divjini jih je pokoril s palico; kajti postali so trdosrčni, prav kakor sta vidva; in Gospod jih je pokoril zaradi njihove krivičnosti. Mednje je poslal ognjene leteče kače; in potem ko so jih pičile, je pripravil pot, da bi bili lahko ozdravljeni; in vse, kar so morali narediti, je bilo, da so pogledali; in zaradi preprostosti načina oziroma ker je bilo to lahko, jih je bilo veliko, ki so pomrli.

42 In od časa do časa so postali trdosrčni in žalili so Mojzesa in tudi Boga; vendar vesta, da jih je njegova neprimerljiva moč vodila v obljubljeno deželo.

43 In sedaj, po vsem tem je napočil čas, da so postali hudobni, da, skoraj do polne mere; in mislim da je možno, da bodo na ta dan kmalu pokončani; kajti vem, da mora tisti dan zagotovo priti, da morajo biti pokončani, razen le nekateri, ki bodo odpeljani v ujetništvo.

44 Zatorej je Gospod mojemu očetu zapovedal, naj odide v divjino; in Judje so si prav tako prizadevali, da bi mu vzeli življenje; da, in tudi vidva sta si prizadevala, da bi mu vzela življenje; zatorej sta v srcu morilca in sta kakor oni.

45 Hitro delata krivico, počasi pa pomnita Gospoda, svojega Boga. Videla sta angela in govoril vama je; da, od časa do časa sta slišala njegov glas; in govoril vama je z mirnim tihim glasom, vidva pa sta bila brezčutna, da nista mogla začutiti njegovih besed; zatorej vama je govoril kakor z glasom groma, kar je povzročilo, da se je zatresla zemlja, kakor če bi se razdvojila.

46 In vesta tudi, da lahko z močjo svoje vsemogočne besede napravi, da bo zemlja preminila; da, in vesta, da lahko po svoji besedi napravi, da se bodo težko prehodni kraji zravnali in ravni kraji bodo razpokali. O, potem, zakaj je tako, da sta tako trdosrčna?

47 Glejta, duša se mi trga od tesnobe zaradi vaju in v srcu me boli; bojim se, da ne bosta za vekomaj izvržena. Glejta, poln sem Božjega Duha, tako da moje telo nima moči.

48 In sedaj se je zgodilo, da sta se, potem ko sem te besede izgovoril, name razjezila in želela sta me vreči v morske globine; in ko sta pristopila, da bi name položila roke, sem jima spregovoril, rekoč: V imenu vsemogočnega Boga vama zapovedujem, da se me ne dotikata, kajti navdaja me Božja moč, prav da mi izčrpava meso; in kdor bo name položil roke, se bo posušil prav kakor suho trsje; in kakor nič bo pred Božjo močjo, kajti Bog ga bo udaril.

49 In zgodilo se je, da sem jima jaz, Nefi, rekel, naj nič več ne godrnjata nad svojim očetom; niti naj mi ne odrečeta svoje pomoči, kajti Bog mi je zapovedal, naj zgradim ladjo.

50 In rekel sem jima: Če bi mi Bog zapovedal, naj naredim vse, bi to lahko naredil. Če bi mi zapovedal, naj tej vodi rečem, bodi zemlja, bi bila zemlja; in če bi to rekel, bi bilo storjeno.

51 In sedaj, če ima Gospod tako veliko moč in je med človeškimi otroki naredil toliko čudežev, kako to, da ne more poučiti mene, da zgradim ladjo?

52 In zgodilo se je, da sem jaz, Nefi, svojima bratoma rekel veliko stvari, tako da sta bila zmedena in se nista mogla prepirati z menoj; niti si nista drznila name položiti rok niti se me dotakniti s prstom, in sicer veliko dni. Tega si sedaj nista drznila storiti, da se ne bi posušila pred menoj, tako močan je bil Božji Duh; in tako je deloval nanju.

53 In zgodilo se je, da mi je Gospod rekel: Spet iztegni roko k svojima bratoma in ne bosta se posušila pred teboj, ampak ju bom stresel, govori Gospod, in to bom storil, da bosta lahko vedela, da sem jaz Gospod, njun Bog.

54 In zgodilo se je, da sem iztegnil roko k svojima bratoma in pred menoj se nista posušila; toda Gospod ju je stresel, in sicer glede na besedo, ki jo je izgovoril.

55 In rekla sta torej: Zagotovo veva, da je Gospod s teboj, kajti veva, da je Gospodova moč tista, ki naju je stresla. In padla sta predme in bila na tem, da me častita, ampak tega nisem dopustil, rekoč: Vajin brat sem, da, in sicer vajin mlajši brat; zatorej častita Gospoda, svojega Boga, in spoštujta očeta in mater, da bodo vajini dnevi dolgi v deželi, ki vama jo bo dal Gospod, vajin Bog.